2012 MarchGVIN.com | GVIN.com

Vstopna točka za naše naročnike

Za prijavo v Gvin sistem kliknite na gumb

Brezplačen iskalnik

Za brezplačno iskanje podatkov vpišite ime podjetja, ustanove, naslov, davčno ali matično številko.
Podjetja Spletna stran

Monthly Archives: March 2012

Kolone nekdaj bratov Hrvatov potujejo mimo. Nove kolone nas obidejo. Zakaj tako? / Darinka Pavlič Kamien, vodja službe za odnose z javnostmi, Telekom Slovenije | smučišča

Jezijo in žalostijo me naša smučišča. Do sedaj sem imela priložnost preizkusiti Kranjsko Goro, Vogel, Krvavec, Roglo, Kanin, Pohorske smučine, Cerkno, pred več kot četrt stoletja pa tudi Zelenico in celo Zatrnik. Večino, torej, zato bi me težko označili za nepoznavalca domačih razmer.

 

V svojem razvoju so ostala nekje na četrt poti do tega, kar bi si morali želeti kot primeren standard. Vsaj takega, kot ga vidimo pri sosedih Italijanih ali Avstrijcih. Da Švicarjev ali Francozov niti ne omenjam.

Tam se vse skupaj začne pri skupnih ciljih, istem poslanstvu in ciljih, skupnih uspehih. Vzemimo  na primer visokogorsko vasico Obertauern, dve uri iz Ljubljane, za tunelom Katchberg, pri Svetem Michaelu v Lungau zavijete na desno. Tam ste že v deželi salzburški.

Vas leži na dobrih 1.600 metrih nadmorske višine. Zima tam traja od oktobra do konca marca, smučarsko sezono pa pogosto potegnejo celo do 1. maja. Tam boste našli goste iz Nemčije, Madžarske, Češke, Slovenije, Hrvaške, Italijane, pa seveda domačine Avstrijce. Ostale narodnosti, kot so Rusi, Angleži in podobni eksoti, so zanemarljive glede števila obiskov, vendar tisti, ki pridejo, ostanejo redni gosti.
V tej vasici prav vsi vedo, da je treba turistu ponuditi celovito doživetje smučanja – ne le solidne naprave in dobro poteptane proge. Od jutra do jutra. Od prihoda, do odhoda in do novega prihoda. Skrbijo in borijo se za urejeno cestno infrastrukturo, za enostavnost prihoda brez težav in ovir. Gradijo cestne zaščite pred plazovi, plužijo, čistijo. Gostje naj na poti ne čutijo nikakršnih ovir. Hoteli, še posebej pa penzioni, ki so v glavnem nastali iz nekdaj farmerskih hiš, imajo danes dvigala, savne, telovadnice, bare, zajtrkovalnice in restavracije. Ob hišah so zavrtali v zemljo in zgradili podzemne garaže, poskrbeli za zunanja parkirišča. Kljub temu, da smučate na več kot 2.000 metrih nadmorske višine, vas gostinska ponudba ne bo razočarala. Hrana je okusna, raznolika, v primerjavi z našo ponudbo hrenovk in pleskavic, res prav gurmanska. Hrustljajoč kruh dobite ne glede na dan ali čas dneva. Sedež marsikatere sedežnice je – ne boste verjeli – ogrevan, vanj pa se pogreznete, kot v domači fotelj. Večerne zabave se vrstijo v vseh smučarskih kočah, kot tudi v vaških zabaviščih. Če ste dan zaključili na smučišču in pri tem popili preveč kuhancev, vas prijazno zapeljejo v dolino. Seveda si ne želijo, da se polomite, saj potem vas naslednji dan ne bo več k njim. Ljudje so prijazni, pomagajo, rešujejo.
Ker poznajo posel, ki mu pravimo turizem, ker vedo, da bodo le tako dobro živeli. Ker morajo v dobrega pol leta zaslužiti za celo leto, ker ne računajo na pomoč in subvencije drugih. Ne stokajo in ne jokajo, ker imajo jasno vizijo in iste cilje.
In kako je pri nas? Žalostno. Namesto, da bi Madžari, Slovaki, Hrvati prihajali k nam na zimske počitnice in smučarijo, se peljejo skozi ali nas obidejo. Če smo pred desetletji še imeli ugled smučarske dežele, je danes gotovo nimamo več. Neprijazne cestne povezave, že desetletja enako neurejena parkirišča, na katerih se v blatu obuvamo v smučarske čevlje, čaji in kuhanci v plastičnih kozarcih, da o hrenovki, kranjski, nekaj  balkanskih specialitetah, pa kakšni jedi »za na žlico« niti ne izgubljam besed. Tudi šole preproste človeške prijaznosti naši smučarsko turistični delavci niso obiskovali. Pa tako malo je treba. Kakšen obisk pri sosedih, kar bi naš svet postavilo v nove okvire. Kritičen pogled na to, kar ustvarjamo in kar bi v resnici zmogli. Predvsem pa nam manjka zmožnost preseganja individualnih interesov.

Smo res premajhni, da bi lahko delovali kot uspešen tim? Razmislimo.

Tagged Darinka Pavlič Kamien, gvin.com, Hrvati, kolone, Madžari, Slovaki, Slovenija, slovenska smučišča, smučarske koče, smušišča

Veselje in žalost. Morem in ne zmorem. Teorija in praksa. Individualno in timsko. / Darinka Pavlič Kamien, vodja službe za odnose z javnostmi, Telekom Slovenije

Naša preljuba domovina je vir najbolj srečnih in navdihujočih doživetij in trenutkov. Žal tudi izjemno žalostnih, zaskrbljujočih, tudi ponižujočih.

Srečni dogodki so praviloma povezani z našimi povsem zasebnimi uspehi, intimnimi trenutki, kot so diploma, poroke, rojstva otrok, prvi koraki, družinske obletnice, praznovanja, novo stanovanje ali hiška, nova služba, svoje podjetje….prvi ljubljanski polmaraton in podobno. Te trenutke praviloma kreiramo in usmerjamo sami. Zanje se potrudimo, jih organiziramo, se zavzamemo, treniramo, garamo, cepamo in se pobiramo. A imamo cilje, ki se jih trudimo doseči. In uspemo. Individualno gledano, smo gotovo narod uspešnih posameznikov.

Kaj pa skupinsko, kot narod, kot država? Žalosti in skrbi pa nas brezposelnost, ponižujoč odnos do delavcev ali podizvajalcev, ki ne dobijo plačila za svoje delo, kar očitno dopušča naša slabo zapisana zakonodaja, skrbi nas upadanje gospodarske moči, birokracija, ki ovira prožnost in potrebno dinamiko, izguba vrednot, ki se najbolj manifestira skozi najbolj ugledno institucijo, to je naš parlament in tudi celotno politiko.

Žalosti nas delitev na te in one, drsenje naše države na skorajda vseh lestvicah in preglednicah. Žalostijo nas neučinkovitost, ukvarjanje z nepomembnimi stvarmi in brezbrižnost do nujnih, prednostnih tem. To pa je skup težav, na katere kot posamezniki neposredno nimamo vpliva. Ustvarjajo in upravljajo jih drugi. Vsaj zdi se nam tako. Smo zato narod luzerjev?

Zakaj človek, ki lahko v zasebnem življenju kreira srečne trenutke, uspeh, zadovoljstvo in napredek, ni sposoben tega prenesti v delovanje skupine. Teorija nas uči, da je timsko delo praviloma uspešnejše od individualnega. Prinaša več znanj, širši pogled na tematiko, vnaša več energije in celotnega človeškega kapitala v projekt, zato praviloma dosega boljše in višje cilje. Timsko delo je maksimalni prispevek vsakega posameznika v ekipi, ki k skupnemu cilju prispeva tisto, kar najbolj obvlada, drugi pa ne, in zaradi česar je del ekipe.

Kje za vraga se v našem »državnem« življenju ta teorija zalomi. In predvsem zakaj? Smo res narod, ki je sam sebi največji sovražnik? Zaskrbljujoče je namreč, da ne znamo častiti in se veseliti uspehov drugih. Izjema so športni uspehi. Vidimo in cenimo le svoje dosežke, če pa jih doseže kdo drug, naj ti ne bodo večji in boljši od naših.Ali torej k narodovemu timskemu delovanju vsak posameznik ne daje dovolj tega, kar obvlada, ker bi to raje obdržal zase?Ali v narodovem timskem delu iščemo preveč širok skupen imenovalec, ki na koncu ne koristi nikomur?Kdaj si bomo končno znali odgovoriti na ta vprašanja, da nam bodo odgovori pokazali pravo smer?

Nekdanji ameriški predsednik J.F.K. je rekel: »Ne vprašaj se kaj lahko država stori zate temveč kaj lahko ti storiš za državo«.

Velja za vse nas – od politikov in javnih uslužbencev, do vsakogar od nas. Samo prispevek vsakogar od nas lahko premakne stvari.
Zato prispevajmo in premikajmo.

Tagged brezposelnost, cilji, Darinka Pavlič Kamien, gvin.com, pozitivizem, športni uspehi, timsko delo, uspehi

Šport / Darinka Pavlič Kamien, vodja službe za odnose z javnostmi, Telekom Slovenije | šport

Darinka Pavlič Kamien
Drage bralke in bralci GVIN blogga, prijazno vas pozdravljam in se veselim blogerskega druženja z vami.

Moja prva tema je šport. Ali pa to niti ne bo. Mogoče je tole vse le zgodba o različnosti in enakosti, o prilagajanju, o nazorih, idolih, o koreninah, o tem, da smo, kar smo, četudi bi želeli biti drugačni.

Moj mož je Nemec. No, zdajle bi me zelo ljubeznivo, a odločno dopolnil, da je Bavarec. Bavarsko je v resnici ujel ravno za rep, tam  blizu Würzburga je rojen in takoj za obronki, severozahodno se začne že zvezna dežela Hessen, severovzhodno pa Türing, kar je bila nekdaj že vzhodna Nemčija. Novembra se je iz Avstrije, kjer je deloval večji del svoje poslovne poti, preselil v Slovenijo. Iz predmestja Dunaja v Cerklje na Gorenjskem. Cerkljam težko rečem celo predmestje Kranja, vendar je življenje tu prav prijetno, sproščujoče, svobodno, tako zelo drugačno od mestnega. Ta civilizacijski in kulturni šok, predvsem pa jezikovnega, prenaša moj mož z modrostjo in zrelostjo svojih let in poklica. Pravzaprav ga je težko iztiriti. Stvari jemlje precej ležerno, kreativno.

A le do tega torka. Razlog? Svetovno prvenstvo v biatlonu. Nemčija je tu nedvomno prva svetovna velesila. Magdalena Neuner, Andrea Henkel, Andreas Birnbacher, Arnd Peiffer….Moj mož je velik športni navdušenec, tudi sam nekdanji tekmovalec. Gleda skoraj vse športe, pri navijanju pa spoštuje vse tri države, ki jim je dal košček srca, Nemčijo, Avstrijo in Slovenijo. To njegovo stališče me vedno veselilo in navduševalo.  V več športih je imel tako dva ali  tri »konje v dirki« in po njegovih besedah je bilo v vsakem primeru prav super, če je v smučanju zmagala bodisi Maria Riesch ali Tina Maze ali Elizabeth Goergl. Vedno so zmagale »njegove« in to je bila njegova pomembna značajska, pa kulturna drugačnost. Zase namreč tega ne morem trditi. Tina, Primož, Robi, Vasilij….vsi naši in nihče drug.

No, nazaj k biatlonu. Ko sem mu po mešanem štafetnem teku navdušeno sporočila, da smo prvi, me je kar malo privoščljivo in odločno popravil, da nismo zmagali, ker je Norveška že vložila pritožbo, ki jo bo tudi dobila. Dejstvo, da je bila nemška štafeta v tem trenutku ne glede na odločitev žirije zgolj in samo tretja, ga je potrlo in žrlo tako, da se ni zmogel veseliti največjega presenečenja prve tekme, naše srebrne medalje. O razočaranju je govoril ves dan, gledal vsa TV nemška poročila, poslušal analize in prebral vse spletne zapise. Potem ga je čez dva dni nekoliko potolažila Neunerjeva, ki je zmagala na 7,5 km.

A ni trajalo dolgo. Njegovo razpoloženje je torej v torek popolnoma razburkal naš Jakov Fak. Z zmago. Namesto odkritega veselja nad našim zmagoslavjem je ugotavljal, da ge za nacionalno nemško katastrofo, se spraševal kako je to mogoče, računal, kakšne uvrstitve bi dosegli nemški biatlonci, če ne bi zgrešili strelov,  ugotavljal, da so boljši tekači kot strelci. Njegova študija dogajanja je trajala od torka do četrtka. Predolgo, da bi jo lahko ocenila kot trenutno razočaranje. Še danes sešteva in odšteva medalje ter njihove barve, ki jih Nemci imajo ali bi jih morali imeti. Seveda ga povsem razumem in hkrati ugotavljam, da ni prav nič drugačen, kot vsakdo od nas.

Nauk te zgodbe? Če imamo več konjev v dirki je seveda fino. A če smo pošteni do svojih čustev,  nam v resnici nikoli ni zares  vseeno, kateri od njih zmaga. Eden nam je vedno najljubši. Nauk seveda pade tisti hip, ko nam ti konji prinašajo denar. Potem je res vseeno.

Ohranite torej svoja čustva – naj vam ne bo vseeno!

Tagged biatlon, Darinka Pavlič Kamien, Nemčija, nemško, različnost, slovensko, šport, štafetnemu teku

Bruselj, moj …dom? / Rok Klančnik, direktor slovenskega turističnega predstavništva za Beneluks in Francijo, Bruselj.

Kako se vidi Bruselj iz Slovenije? Verjetno tako, kot včasih Beograd. Kakšnega jurja kilometrov oddaljena prestolnica, kjer so velike hiše in stekleni stolpi Evropske unije.

V svojem prostem času naj bi bil Bruselj tudi prestolnica kraljevine Belgije, za katero se zdi, da bi jo menda nizozemsko govoreči radi razdelili na dva dela, francosko govoreči pa o tem nočejo niti slišati. Nekako tako?

A iz Bruslja se Bruselj vidi povsem drugače.
Predvsem … zdi se mi, da to mesto na krčevit, včasih malo zmeden način išče svojo lastno identiteto. Ne razumite me napak. Nekoč jo je že imel. To je bila identiteta majhne državice, ki pa je bila lastnica ogromne kolonije Kongo v srednji Afriki. S krvavim denarjem od dela zasužnjenih si je zidala palače in avenije, med prvo svetovno vojno krvavela, kasneje pa niti ne več tako. Na prestopu iz 19. v 20. stoletje je postala poznana kot – poleg Dunaja, Rige, malček tudi Ljubljane – mesto secesije, art nouveauja oziroma Jugendstila.

Kaj pa danes?

V Bruslju živi milijon ljudi, ki si večinoma želijo, da bi Belgija zmogla toliko strpnosti in soglasja, da bi kot enotna država preživela še kakšno stoletje. Nemara je njegovih prebivalcev še mnogo več, saj nihče ne more prešteti nezakonitih priseljencev iz Magreba in francosko govorečih podsahelskih afriških držav. Tu je pol Maroka, Alžirije, Burundija, Ruande, nekaj Senegala, tu so cele vasi, cele doline trpečega Konga … dobesedno v sosednji ulici od naše četrti, ki ji rečemo Eurovillage. Tu živi kajpak tudi 40 tisoč državljanov Evropske unije, od Azorskih otokov do poljsko-beloruske meje in dol do grških vasi v Turčiji.

Bruselj išče svojo istovetnost skozi ljubezen  do piva – kar okrog 500 vrst jih je v Belgiji in prav vse lahko pokusite tu. Vina nimajo kaj dosti – Napoleon je požgal vse vinograde, saj se med trto ni dalo bojevati.
Bruselj išče svojo istovetnost skozi ljubezen do čokolade – bogve sicer zakaj. Ampak belgijska čokolada, pravijo, je najboljša na svetu.

Bruselj išče svojo istovetnost skozi ljubezen do hrane – belgijski je pomfri, ki ga Američani tako narobe imenujejo »french fries«, saj vsak otrok ve, da so »frites« (tako v francoščini, kot tudi v nizozemščini) tako belgijski kot vitlof ali brstični ohrovt (Brussels sprouts), pa omamno dišeči vaflji, črne školjke, kuhane v vinu, s stebelno zeleno …

Bruselj išče svojo istovetnost skozi ljubezen do glasbenikov in igralcev – vsakdo ve, da je Jean Claude Van Damme Belgijec. To so tudi znameniti romski Django (Jean Baptiste) Reinhardt, Plastic Bertrand (Ca plane pour moi), Adolphe Sax (izumitelj saksofona), Jacques Brel … zaboga, celo Vaya con Dios so Belgijci!

No, tu sem tudi jaz, že pet let in tri mesece.  Prej pa sem bil štiri leta in štiri mesece v Madridu …

Bruselj … moj dom?

Hmm … vsak dan glasneje slišim, kako me kliče Triglav …

Tagged belgija, belgijska, Bruselj, dom, Evropska unija, gvin.com, hrana, priseljenci, Rok Klančnik

Ko je majhno veliko in veliko … pritlehno / Rok Klančnik, direktor slovenskega turističnega predstavništva za Beneluks in Francijo, Bruselj.

Opolnoči je odbilo, ko smo se v sprejemnici elegantnega domovanja sredi slovite pariške avenije Kléber med Slavolokom zmage in Trocaderom, jeli poslavljati.

Vsi nasmejani – še najbolj odlična gostiteljica slovenska veleposlanica Veronika Stabej, neutrudna vzgojiteljica piranskih brancinov Irena Fonda, vinar Jean Michel Morel Kabaj in še nekaj nas … ter baron Eric de Rotschild.

No, kamor gre bik, naj gre pa še štrik, smo dejali in izpraznili še eno kupico zlate rebulice, za srečno pot. »Vam je všeč?« mi ni dalo, da ne bi pobaral človeka, ki mu namesto (modre) krvi v venah očitno teče najžlahtnejši bordojec, saj je vendar lastnik Châteauja Lafite Rothschild (in še, oh, mnogo drugih). »Odlična je, tale vaša rebula, nežna, a sadna in hkrati strastna, kot kakšna lepa ženska.« Mož je poznavalsko pokimal in videti je bilo, da je v svoji pohvali iskren in topel. Tudi Bric Jean je prijazen človek in je baronu Rotschildu v roke porinil leseno škatlo s trilitrskim magnumom svojega merlota, češ, »nesi domov«, tedaj pa je ugledni gost dejal, »tega pa zdajle ne morem vzeti sabo, veste, sem prišel z vespo«. Mi pa v smeh.

Človek bi ga kar objel … Eric, baron de Rotschild, je dobri kralj starodavne rodbine. Človek ki je Rotschildom vrnil dobro ime, po Mitterandovi avanturi z nacionalizacijo velikih posestev pa tudi premoženje in vrhunskost enega od štirih najboljših francoskih vin.

Veleposlanica Stabejeva še sama ni vedela, da ji je na tej izjemno prijetni večerji, ko je ugledne goste pogostila z briškimi specialitetami in piranskim brancinom, uspelo dokazati relativnost veličine ali pač velikosti, kakor vam ljubo. Gostje, na čelu z baronom Rotschildom, so bili ljudje, ki jih je težko impresionirati s čim novim, elegantnim, bogatim. Nenazadnje je dogodek potekal v mestu, ki ima prebivalstva za pet naših držav. A izvrsten izbor sicer preprostih, a nadvse okusnih slovenskih jedi, poročenih z raznimi vinskimi kapljicami, katerih glavna začimba je ljubezen do zemlje in trte, je pokazal na to, da je mala Slovenija pravzaprav lahko tudi velika, mogočna. Gostiteljica Veronika, vinar Jean, scenaristka večerje Irena, nenazadnje pa tudi jaz s svojimi pripovedmi o Sloveniji kot deželi, ki jo resnično velja obiskati, smo pokazali nemalo poguma in ponosa, ko smo jo zastopali in predstavljali. In veliki Francozi so naše zgodbe sprejeli z odprtimi srci, radovedno in navdušeno – ter dokazali, da so v sposobnosti biti kakšen večer majhni, pravzaprav res ljudje velike, ponosne kulture. Lepo je bilo, hvala, Veronika.

Po vrnitvi v hotelsko sobo sem na televizijski postaji France 24 izvedel, da je dotrpela, bankrotirala madžarska nacionalna letalska družba Malev. Ta se je že dolgo bojevala za obstoj, kot rakav bolnik na nenehnih kemoterapijah. Sosednja država se je naposled odločila, da ji ne bo več podaljševala agonije (menda bo morala vrniti tudi evropsko pomoč …). Misel je seveda samodejno preskočila na našo Adrio Airways. Na »veliko«, pomembno slovensko turistično podjetje. Veliko? Naj mi nihče ne zameri, a dolgoletno vztrajanje na neuspešnih poslovnih modelih, slabi korporativni filozofiji, zgrešenih strategijah, zaprtju ultra-pomembnih linij iz Londona in Pariza …, bi bilo prej značilnost majhnih, pritlehnih družb. Kaj storiti? Kaj bi bilo bolje? Odpustiti nekaj ljudi, popolnoma reformirati podjetje, opraviti čeprav bolečo (ekonomsko) operacijo in – zagotoviti preživetje slovenskega nacionalnega letalskega prevoznika? Ali nadaljevanje s kravjimi kupčijami, molzenje državnega proračuna, klečeplazenje pred sindikati … in nato narediti tako, kot se je zgodilo z Malevom? Se zbrati za mašo zadušnico, kar bi bil sila boleč udarec slovenskemu turizmu …

Kako bi v tem primeru ravnalo resnično veliko, pogumno, ponosno podjetje? In kako pritlehna, boga in vseh ljudi boječa, četudi (in sploh) po vseh merilih velika – toda – predimenzionirana firma?

Veliko ni vedno veliko. In majhno je pogosto – pogumno in ponosno.

Cenjeni obiskovalec!

To spletno mesto za zagotavljanje brezhibne uporabniške izkušnje ter za merjenje anonimnih podatkov o obiskanosti uporablja piškotke. Hvaležni vam bomo, če nam to dovolite s klikom na gumb.


SEO Powered By SEOPressor

Warning: Unknown: open(C:\Windows\TEMP\\sess_pmai17ju91dtnrh2h6sr4l0f42, O_RDWR) failed: Invalid argument (22) in Unknown on line 0

Warning: Unknown: Failed to write session data (files). Please verify that the current setting of session.save_path is correct () in Unknown on line 0