2012 NovemberGVIN.com | GVIN.com

Vstopna točka za naše naročnike

Za prijavo v Gvin sistem kliknite na gumb

Brezplačen iskalnik

Za brezplačno iskanje podatkov vpišite ime podjetja, ustanove, naslov, davčno ali matično številko.
Podjetja Spletna stran

Monthly Archives: November 2012

Sodelovanje / Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Razmišljam o novih konceptih. Večkrat slišim, da smo pred izzivom. Drugi govorijo o težavah. Slepa ulica, tunel brez konca. Kje smo?

»Ko brez miru okrog divjam, prijatlji vprašajo me kam,« bi vprašal naš poet. Kam, spoštovani, peljemo razvoj tega sveta? Morda ne vidimo odgovornosti, verjetno bomo preživeli, vprašanje pa je, kakšno bo življenje naših vnukov.

V šestih desetletjih, od druge. svetovne vojne do zdaj, se je prebivalstvo povečalo za dva in pol krat. Porabili smo sedemkrat več naravnih virov, a planet Zemlja se ni povečal. Nimamo podatka, za koliko smo zmanjšali naravno bogastvo. Za dve stopnji povišana temperatura zraka utegne sprostiti zamrznjeni metan. Tedaj ne bo več kaj dihati. Verjetno se bomo morali ustaviti in iskati rešitve.

Pomembnih težav, s katerimi se spopadamo, ni mogoče rešiti na isti ravni razmišljanja, na kateri smo bili, ko smo jih ustvarili. Lotevati se neke stvari vedno enako in obenem pričakovati vsakič drugačne rezultate, je najzanesljivejši znak norosti, so slavne misli Alberta Einsteina. Mi pa vztrajamo pri tem, da krizo rešujejo ekonomisti, da v politiki ni novih obrazov …

Ni novih možnosti, ni novih pogledov in manjka novih konceptov. Osebno vidim ključ v sodelovanju. Sodelovanju vseh. Tudi tistih, ki niso sodelovali. Zagovarjam konkurenčni trg, vendar verjamem, da bodo najkonkurenčnejši tisti, ki se bodo znali povezovati in sodelovati tudi s konkurenco. Čeprav vemo, da je v slogi moč, to pozabljamo, ko pride do dejanske akcije. Takrat bi radi sami, samo jaz, morda samo naši. Stvar preteklosti. Prihodnost je na strani tistih, ki razumemo, da moramo vsi, da ni naših in vaših. Svet ni stvar levice ali desnice, tudi možgani se povezujejo preko leve in desne. Mavrica je barvita, ni bela ali rdeča, zelena, črna ali ne vem kakšna že. Poglejmo naravo. Ta nam že dolgo sporoča, da je rešitev v sodelovanju.

Čudežna beseda, z močnim nabojem in resničnim sporočilom je – sodelovanje. Včasih ga je težko razumeti, še težje živeti. Sodelovanje je najprej investicija, ki ima merljive rezultate šele srednjeročno, pogosto dolgoročno. Sodelovanje ne prinaša uspeha in bogastva čez noč, razen občutka, da smo naredili nekaj skupaj oziroma da smo prispevali malo k uspehu drugega.

Sodelovanje skriva v sebi delo. Trdo delo. In beseda sodelovanje nam pokaže zaimek vanje. Mnoge bogate besede se začnejo s predpono so. Soustvarjanje, sooblikovanje, sodelovanje. Predpona, ki kaže na preboj skupaj, energetsko večplastnost deležnikov in povezovanje medstrukturnega in mednivojskega. Velike besede. V osnovi pa gre za to, da skupaj vlagamo delo v druge, kar nam pomaga stremeti k uspehu vseh.

Verjeti moramo, da je to v praksi preprosto. Sodelovanje mora postati del našega vsakdana, pozabiti moramo na svojo korist in iskati korist vseh nas. To moramo narediti iz čistega egoizma. Dolgoročno bodo samo tiste stvari, ki bodo pomenile korist vseh nas, prispevale tudi v lastno korist. Za vse je dovolj, če bomo razumeli ta koncept in ga prepletli z našim sobivanjem tu in zdaj. Počasi se mudi. Pomirja pa me to, da je vedno več ljudi, ki to razume.

Vodilo v življenju / Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Zakaj smo? Kdo smo in kaj delamo? Filozofija biti. Kaj nas v življenju vodi?

Ko opazujem sodobno družbo, imam občutek, da se tega niti ne sprašujemo. Nekateri hitijo, drugi so zapadli v rutino, tretji iščejo bližnjice. Malo, res malo je tistih, ki se ustavijo in vprašajo, iskreno in odkrito: Kdo sem in kaj hočem?

Že vidim skeptike, ki si mislijo, da gre spet za t. i. new age. Čeprav cenim duhovnost in imam prijatelje, ki se ukvarjajo z nadzemeljskim, meditirajo in se pogovarjajo s pokojnimi, ne bi šel tako globoko. Preprosto mislim, da za to v družbi še ni čas. Narediti moramo še preveč temeljnih korakov. In se vprašati po bistvu.

Vidim tiste, ki se nasmihajo, ko vidijo mojo sliko in si mislijo: »Da ga slišimo, mulca.« Ujeli smo se. Najprej jaz, sam sebe. Očitno me predsodki, izkušnje, navade prepričujejo, da so ljudje slabi, da so skeptični. Stalna bitka v meni. So ljudje čisti in mislijo dobro? Kdo ve. Veste vi, ki to berete. Če dvomite, imate izziv vi. Zakaj mi ne verjamete? Kje so vaši predsodki? Ne gre zame. Gre za vsakega posameznika, predvsem za vas.

Vem, veliko dela je v službi, otroci so zahtevni, država hoče vedno več od nas. A še vedno ne vem, zakaj?

Delati dobro je moje vodilo. Ni lahko, a pogosto se vprašam, če so moja dejanja z vodilom usklajena. Ko niso, raje zamenjam smer. Nekaj se mi zdi v življenju bistveno. Ni velika modrost, a zadnje čase ugotavljam, da je prava stvar. Ohraniti je treba ugled in dostojanstvo. Prvo je težje navzven, drugo je izziv od znotraj. Ugled merijo drugi, dostojanstvo si merimo sami.

Da, o etiki in morali bi tudi lahko pisali. In o solidarnosti, povezovanju, sodelovanju. Dobri vitezi nekega časa. Malo jih pogrešam dandanes.

In še moto. Vsak bi ga moral imeti. Trudim se imeti osebnega, ki gre nekako takole:

Ne dovoli, da ti ukradejo sanje. Ukradejo ti jih lahko le, če sam nehaš verjeti vanje. Sami ne moremo spremeniti sveta. Lahko spreminjamo sebe. Ko se nam pridružijo še drugi, lahko skupaj spreminjamo svet na bolje.

Poslovno verjamem, da je pravi tisti, ki pravi: Živi in pusti sled. Naj bo sled pozitivna. In to na dolgi rok. Vem, preveč izzivov. Vprašajte se, kaj je vaše vodilo. Zakaj ste in kdo ste?

Ob tem, ko mislim dobro, mi vedno dela družbo Tone Pavček.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi – do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.

Egooblast / Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Če dobro pomislimo, se moramo bati samo ene stvari na tem svetu. Sami sebe.

Predvsem svojega ega. Tistega, nezavednega dela sebe, ki ga težko razumemo, še težje obvladujemo, mnogokrat ga niti ne prepoznamo. Velik korak je, da ga priznavamo in ga skušamo raziskati. Ego, kazanje moči, mišic, svojih kvalitet in dejstva, da sem, da sem izjemen, nezamenljiv.

Vsekakor je dobro paziti, imeti rad sebe. To je pomembno znanje vsakega posameznika. Ceniti in spoštovani svoj jaz je gotovo prava pot. Človek brez ega težko preživi. Nihče ne pravi, da je treba živeti brez njega, je pa dobro, da se naučimo, kako ga dati v žep.

Največji izziv je, da ego udari ven, ko nam to najmanj koristi. Namesto da bi se opravičili, napademo. Namesto da bi poslušali, odidemo. Namesto da bi se nasmejali, pokažemo sredinec. Težko je dobiti pravi nasvet, kaj narediti, da ego ne uničuje našega bivanja. Najlažje je, če štejemo do tri, vdihnemo in se šele potem odzovemo, ko smo izzvani.

Ego in oblast sta povezana. Oblast pomeni pozicijo, ki predstavlja moč, da lahko narediš spremembo. Seveda oblast ne definira lastnosti sprememb, izjemno veliko primerov iz zgodovine pa nas uči, da so ljudje, ki so imeli oblast, lahko le to usmerili v korist razvoja oziroma so svojo pozicijo izkoristili in pokazali svojo moč tako, da so prizadeli mnoge.

Seveda si vsi želimo, da bi imeli na oblasti ljudi, ki razumejo svoj ego. Vendar je egooblast nevarna bolezen, ki jo bomo morali paziti, razumeti in se je ogibati.

Ob tem si ne smemo zatiskati oči, egooblast ne vlada le v politiki. Z egooblastjo se srečujemo povsod, kjer imamo hierarhično urejene odnose. K izzivu egooblasti so seveda bolj nagnjeni tisti, ki imajo visoke pozicije, tisti, ki imajo moč v svojih rokah. Direktorji, ravnatelji, ministri, seveda tudi učitelji, sodniki in zdravniki.

Pozabljamo bistvo. Vsi enaki, zapišemo pogosto. To sicer ne drži. Poglejmo se v ogledalo in razumeli bomo, da smo si različni. O vrednosti ljudi ne pišemo pogosto. Seveda se pojavi vprašanje, če je predsednik države vreden več kot kuharica v vrtcu. Nevarno področje. Prepričan sem, da tega ne bomo nikoli priznali. Čeprav, iskreno: zakaj kuharic v vrtcu ne varujejo varnostniki, jih ne vozijo šoferji?

Seveda človekova vloga na različnih mestih terja različne bonitete, privilegije. Tudi tako je prav. Ne moremo biti vsi enaki. Vendar je ključ nekje drugje. Prav tisti, ki imajo privilegije, ki jih cenimo bolj, ki jim morda priznamo večjo vrednost, bi morali svoj ego obvladovati bolj in bolje od ostalih. To splete logično posledico, da egooblasti ne bi smeli najti nikoli pri tistih, ki vladajo.

Žuganje s prsti, kazanje nase kot na nadčloveka, vedeti vse, so le nekateri od znakov egooblasti. To preprosto pomeni, da se človek ni soočil sam s seboj, da mora počistiti svoj prag in da verjetno moč pozicije ne ustreza njegovi razvitosti.

Tega se morajo zavedati predvsem tisti, ki delajo z mladimi. Imeti oblast in ego, ko imamo opravka z mladimi, je nevarno za razvoj celotnega sistema. Truditi se razumeti, biti prijazen, iskati rešitve, to so pravi prijemi za vse, ki se srečujejo z bitji, ki jim je oblast tuja, njihov ego pa ni preveč razvit.

Napake, ki jih lahko naredijo vsi, ki so z mladimi v stiku in ne razumejo pomena svoje moči, ne samo z vidika hierarhije, temveč predvsem moči za prihodnost, so nevarne za posameznikov razvoj. Krog se sklene. Egooblast ustvarja egooblast. Ob tem pa pozabljamo na bistvo. Oblast se menja in ego vedno poskrbi, da se uniči vse, kar je bilo narejeno od ne-jaza. Se res ne naučimo ničesar iz zgodovine?

Upajmo si / Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Sreča spremlja hrabre, slišimo pogosto. V to verjamem. Hrabri so tisti, ki si upajo. Upanje pa umre zadnje. Se pravi, da bodo hrabri umrli zadnji in to pomeni upanje za vse nas.

Tanka je meja med hrabrostjo in predrznostjo. Vendar si upam zapisati, da si na splošno premalokrat upamo. Stopiti iz povprečja je tvegano dejanje tistih, ki uživajo v coni udobja. Upati bi si moral vsak, ne gre samo za pravico, včasih je to tudi dolžnost.

Če razmišljam, kaj bi pomenilo napredek v naši družbi, verjamem, da so to ljudje, ki si upajo narediti tri stvari. Morda je recept preprost, vendar so dejanja tista, ki morajo slediti želji.

Upati si povedati mnenje. To bi morali naučiti vse mlade. Ne gre za to, da jih prepričamo, da imajo vedno prav. Daleč od tega. Vendar če si želimo družbo napredka, moramo najprej naučiti vse, da izrazijo svoja mnenja. Argument ni edini način komunikacije, lateralno in paralelno razmišljanje so zanimivi novi pristopi dojemanja tega sveta. Nič od tega pa ni mogoče, če mnenje ostaja samo v nas, če ga ne znamo povedati, napisati. Zato je gotovo pomembno, da si vsi upamo povedati svoje mnenje in za njim stati.

Kako lep bi bil ta svet, če bi znali vsi stopiti na stran resnice. Seveda je tako, da je vsaka resnica lahko zelo subjektivna. A borba za resnico je plemenito dejanje tistih, ki verjamejo v to, da ne zmaga vedno dobro nad zlim samo v pravljici, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Upati si stopiti na stran resnice je plemenito dejanje. Če to pomeni, da se izpostavimo, če to pomeni, da naredimo tisto, kar je prav, potem gremo v pravo smer. Ob tem pa ne pozabimo, da ima vsaka zgodba dve plati in da moramo, preden resnici verjamemo, opraviti veliko dela, pridobiti vsa dejstva in si ustvariti svojo sliko.

Če povemo svoje mnenje in če upamo stopiti na stran resnice, potem je naslednji korak precej logičen. Upati si stopiti na stran šibkejšega. Ne gre za to, da branimo tiste, ki si tega ne zaslužijo, gre za to, da skušamo razumeti vsakega, ga poslušamo in slišimo in če precenimo, da je iskreno in odkrito, je prav, da odločno stopimo na stran šibkih.

Tisti, ki si upamo, vemo, da to ni vedno najlažje. Morda je včasih lahko tudi nevarno, vendar je občutek, da si upaš in da zmoreš, ko gre za prave stvari, tisti, ki poplača vse. Več ljudi, ki si bodo upali, lepša bo naša prihodnost. Sploh če se bomo borili za prave stvari in jasno verjeli v to, da vedno nad slabim zmaga dobro.

Stopiti iz povprečja je tvegano dejanje tistih, ki uživajo v coni udobja. Upati bi si moral vsak, ne gre samo za pravico, včasih je to tudi dolžnost.

Upati si stopiti na stran resnice je plemenito dejanje. Če to pomeni, da se izpostavimo, če to pomeni, da naredimo tisto, kar je prav, potem gremo v pravo smer.


SEO Powered By SEOPressor

Warning: Unknown: open(C:\Windows\TEMP\\sess_2h4vp7de6udt07rttdriu6pjp1, O_RDWR) failed: Invalid argument (22) in Unknown on line 0

Warning: Unknown: Failed to write session data (files). Please verify that the current setting of session.save_path is correct () in Unknown on line 0