Blog | GVIN.com

Vstopna točka za naše naročnike

Za prijavo v Gvin sistem kliknite na gumb

Brezplačen iskalnik

Za brezplačno iskanje podatkov vpišite ime podjetja, ustanove, naslov, davčno ali matično številko.
Podjetja Spletna stran

Blog

Spoštovani, zaradi težav s telefonsko centralo, smo danes nedosegljivi na telefone. Vsa vprašanja naslovite na info.si@bisnode.com. Opravičujemo se vam za nevšečnost in zahvaljujemo za razumevanje!

Spoštovani, zaradi težav s telefonsko centralo, smo danes nedosegljivi na telefone. Vsa vprašanja naslovite na info.si@bisnode.com. Opravičujemo se vam za nevšečnost in zahvaljujemo za razumevanje!

Zaradi rednih vzdrževalnih del bo v soboto 8. marca 2014 med 7. in 13. uro možen moten dostop do naših storitev.

Zaradi rednih vzdrževalnih del bo v soboto 8. marca 2014 med 7. in 13. uro možen moten dostop do naših storitev.

Za razumevanje se Vam iskreno zahvaljujemo.

Ekipa Gvin.com

Tagged Gvin dela vzdrževanja

Umetnost mreženja / Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

Tjaša Kolenc Filipčič

Tjaša Kolenc Filipčič

Vsi vsakodnevno mrežimo, le da se tega niti ne zavedamo. V svetu, ki postaja vedno manjši, ljudje pa se vse bolj oddaljujemo drug od drugega, predstavlja mreženje nekakšen poligon, na katerem znova obujamo svoje odnose in tkemo pristne medsebojne vezi.

Mreženje zame pravzaprav pomeni preprosto razvijanje in ohranjanje razmerij z ljudmi, vzpostavljanje stika z namenom povezovanja, ustvarjanja novih priložnosti, razširjanja pogledov. In zdi se mi, da je sposobnost vzpostaviti stik s popolnim tujcem delno prirojena, v veliki meri pa je to spretnost, ki se je lahko priuči vsakdo izmed nas.

Spomnim se, ko mi je nekoč starejša gospa dejala, da je za sklepanje poslov in za napredek zelo pomembna socialna mreža. Toda pri mreženju ne gre (samo) za posel, gre tudi za grajenje skupine ljudi okoli sebe, za krepitev zaupanja in dobrega slovesa. Komunikacija namreč niso le besede. Če te niso podprte z energijo resnice in resničnimi dejanji, ni zaupanja. Brez zaupanja pa ni odnosa.

Za mreženje v dobi informacijske tehnologije že zdavnaj ni več pomembna zgolj fizična bližina. Socialne mreže, kot so Facebook, LinkedIn, Twitter, Ecademy, InterNations ipd. predstavljajo svet, ki ponuja neomejene možnosti in priložnosti.

In še na nekaj bi rada opozorila: v Sloveniji imajo mnogi svoj vrtiček in vanj imajo vstop samo povabljeni. A po mojem mnenju to ni prava pot. Za uspešno mreženje se je treba tej navadi odpovedati in prestopiti meje vrtičkarstva.

Pomembno je, da ne gradimo in vzdržujemo socialne mreže zgolj zaradi lastne koristi, temveč vanjo tudi sami prispevamo. Gradnja socialne mreže namreč zahteva recipročnost‒ tako kot vsak drug odnos. In celo… ali ni lepše dajati kot sprejemati?
Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

Tagged gvin.com, komunikacija, ljudje, mreženje, mrežimo, poslovne priložnosti, sklepanje poslov, socialna mreža, Tjaša Kolenc Filipčič, vzpostavitev stikov

Spodbujamo inovativnost kot način razmišljanja / Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

Tjaša Kolenc Filipčič

Tjaša Kolenc Filipčič

Ključno je, da je inovativnost način razmišljanja, ne glede na panogo, področje. In predvsem ne glede na starost.

Veliko se govori o spodbujanju ustvarjalnosti v podjetjih, kar je odlično. A naš cilj bi moral biti ohranjati ustvarjalnost skozi vsa življenjska obdobja.

Sekcija mladih managerjev je ravno gostila dr. Iana Sutherlanda, pianista in profesorja managementa na temo spodbujanja ustvarjalnega razmišljanja in inovacij v podjetju. Prof. Sutherland pravi, da je veliko lastnosti iz sveta glasbe oziroma umetnosti nasploh ključnih pri managementu in vodenju. Na vprašanje, koliko nas verjame, da smo bolj kreativni od 5-letnika, ni nihče dvignil roke. Morda se moramo vprašati o tem, kje smo odrasli izgubili svojo kreativnost. Torej ne gre za nekaj, kar se učimo na novo, ampak za obujanje nečesa, s čimer smo se vsi rodili. Ne smemo dopustiti, da se bodo tudi naši otroci ukvarjali z enakim vprašanjem, pustimo jim ohraniti svojo ustvarjalnost.

Na Švedskem imajo zakon, ki nalaga vsem izobraževalnim ustanovam od osnovne šole naprej, da v svoj kurikulum vključujejo podjetništvo. Spodbujajo inovativnost kot način razmišljanja. Pri nas odnos učenec-učitelj temelji na enosmernem prenosu znanja in memoriranju podatkov. Treba bi bilo spodbujati ustvarjalen, tudi kritičen pogled učencev. Spodbuditi drznost, pogum stopiti iz povprečja. Gre predvsem za to, da otrok ne obremenjujemo z lastnimi vzorci oziroma vzorci sistema, ki smo jih odrasli že sprejeli. Z vprašanjem inovativnosti je namreč neposredno povezan tudi odnos do napak. Ameriške delodajalce zanima, kaj je bil tvoj največji neuspeh v karieri, saj verjamejo, da si se na svojih napakah največ naučil. Mi napak in neuspehov žal ne sprejemamo.

Vedno več slovenskih podjetij prepoznava inovativnost kot generator dodane vrednosti in generator rasti. Vendar, da bi ljudje lahko začeli drugače delati, bi morali naprej začeti drugače razmišljati. Inovativnost je treba vključiti v nagrajevalni sistem, komuniciranje z zaposlenimi in predvsem v organizacijsko kulturo. Potem sploh ne bo več vprašanje, ali bo podjetje svoje inovacije znalo preliti v tržno vrednost, ali bo z njimi uspelo skrajšati procese in podobno.

Delavnico z dr.Ianom Sutherlandom smo zapustili z idejami in otroškim navdušenjem, kaj vse bomo naslednji dan lahko uporabili v svojem podjetju oz. nas bodo ideje z delavnice morda le navdušile nad drugačnim načinom razmišljanja. To pa  je že prava pot.

 

Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

Tagged de. Iana Sutherland, delavnica, dodana vrednost, gvin.com, inovacija, inovacije, komunikacije z zaposlenimi, nagrajevalni sistem, podjetništvo, razmišljanje, Tjaša Kolenc Filipčič, tržna vrednost, ustvarjalno razmišljanje, zdruzenje-manager

Zamenjajmo pomladno utrujenost za pomladno energičnost / Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

Tjaša Kolenc Filipčič

Tjaša Kolenc Filipčič

Pojma spomladanska utrujenost nikoli nisem zares razumela. Utrujena (beri: brez volje) sem kvečjemu zaradi zime. Vsako leto bolj in komaj čakam, da se narava prebudi iz zimskega spanja.

Prijatelj mi je zadnjič potarnal, da on pozna vse utrujenosti: spomladansko, poletno, jesensko in zimsko. No, v tem primeru je to bolj lenoba kot pa utrujenost. Ali morda takole: utrujenost je samo spomladanska, imamo pa še poletno lenarjenje, jesensko melanholijo in zimski spanec. In ker je bolje preprečiti kot zdraviti, predlagam, da letos spomladansko utrujenost zamenjamo za spomladansko energičnost.

Že dolgo vem, da je bistvo v upravljanju energije, kjer se moramo ukvarjati s tem, kaj in kako vlagati vase, da bo stopnja naše energije čim večja in bo posledično večja tudi storilnost. Energija je osnovna substanca produktivnosti, je znotraj nas, zato se moramo osredotočiti na to, kaj v določenem trenutku naše telo potrebuje. To pa je zelo pomembna ugotovitev za meni podobnim osebam, ki razmišljamo zgolj o tem, kako v čim krajšem času narediti čim več. Preprosto se moramo naučiti upravljati z lastno energijo, ki temelji na spremljanju bioritma ter prepoznavanju in spreminjanju navad in ritualov, pa tudi na spremljanju pričakovanj, zaradi katerih se pogosto izčrpavamo.

Toda zdi se mi, da pri tem velikokrat pozabljamo nase. Zavedam se, da so pomembni disciplina, zdrave navade, konstruktivni vzorci, delo na sebi ipd., vendar moramo vedno poslušati sebe. Če smo določeno obdobje super produktivni, si moramo po tem obdobju vzeti dovolj časa zase. Ključno je, da najdemo ravnovesje, življenje pa na ta način postane serija sprintov, med katerimi si privoščimo zaslužen odmor in dovolj časa tudi za tiste stvari, v katerih mogoče nismo najboljši, zagotovo pa v njih uživamo.

In ne pozabimo, da je vsak svoje sreče kovač. Tudi če vas je zajela epidemija spomladanske utrujenosti. Na srečo je naša kultura organizirana tako, da se s simptomi utrujenosti, zaspanosti in brezvoljnosti soočamo na prijazen način. Za prvomajske praznike se spočijemo od pomladi, da ne bi bili preveč poletno utrujeni, pa že kmalu poskrbijo poletne počitnice. Še sreča, da imamo letne čase. Če se spomladanska utrujenost vendarle pojavi, pa se preprosto prepustimo zehanju, saj to dejansko sprošča obrazne mišice. O, kako paše.

Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

 

Tagged disciplina, pomlad, spomladanska utrujenost, Tjaša Kolenc Filipčič, utrujenost, zdruzenje-manager

Podpora stranki je zdaj neločljiva marketinška funkcija / Rok Hrastnik, iPROM

Rok Hrastnik

Rok Hrastnik

Stranko smo uspešno pripeljali do nakupne odločitve.

Zgodba zaključena?

Ne, tu se šele začne.

 

Raziskava o nakupni poti potrošnikov, ki smo jo na Ipromu izvedli skupaj z Valiconom, nam kaže:

  • V večini panog več kot 70% potrošnikov o svoji izkušnji z nakupom v živo pove drugim osebam
  • To sporočanju od ust do ust nato igra eno izmed ključnih vlog v stimulativnem in raziskovalnem delu nakupnega procesa

Povedano drugače: izkušnja vaše stranke gre po nakupu “nazaj v eter” in tam močno ter neposredno vpliva na nakupe novih strank.

Napake ob zaključevanju prodaje, težave s kvaliteto izdelka/storitve oz. neizpolnjevanje obljub, težave z dostavo izdelka/storitve, problematična podpora po nakupu – vse to gre nazaj v javnost in neposredno vpliva na nakupe novih strank.

Del teh napak pa se tudi deli preko družbenih omrežij in forumov, kjer se še dodatno amplificirajo.

Zaključek?

Kvaliteta ponudbe in podpora stranki po nakupu sta postala sestavni element marketinga. Postala sta neločljivi del odgovornosti tržnikov.

Ne moremo si več zatiskati oči. Stranke so postale naši tržniki. Od nas pa je odvisno, ali bodo vaše stranke dobri ali slabi tržniki.

Kaj narediti v praksi?

  1. Uvedite redno spremljanje zadovoljstva strank po nakupu
  2. Uvedite dodatno nagrajevanje zaposlenih glede na ponovne nakupe  strank in priporočila
  3. Uvedite sistematizirane priporočilne sisteme
  4. Uvedite sisteme za neprestano spremljanje pogovorov o vaši znamki na internetu

In pa predvsem, pri vseh odločitvah dajajte najprej prednost stranki.

Tagged iPROM, klučne vloge, nakupovalne odločitve, potrošniki, raziskava o potrošnikih, Rok Hrastnik, stranka, stranke, stranko

Pomagajte strankam kupiti / Rok Hrastnik, iPROM | stranke

Rok Hrastnik

Rok Hrastnik

Kot rečeno že zadnjič, vsebina je kraljica internetnega trženja.

Bistvo vsebine pa je predvsem to, da stranki pomaga kupiti.

Oz., če pogedamo še širše: največja skrivnost prodajne optimizacije internetnih rezultatov je v pomoči strankam pri naupu.

Bolj kot s celotno spletnega mesta strankam pomagate pri nakupu, večji bo njegov učinek. In manj kot gre ukvarjanje s posameznimi elementi spletnega mesta v smer pomoči strankam pri nakupu, manjši bo njihov pozitivni učinek.

Primeri minornih elementov, ki ne prispevajo občutno k pomoči stranki pri nakupu

  • Pozicija obrazca
    Pozicija obrazca levo od besedila, desno od besedila ali pod besedilom.  Pozicija obrazca sicer ima tudi določen vpliv, a je ta, v primerjavi z resno pomočjo strankam, minimalen.
  • Barva gumba za posredovanje obrazca
    Da, gumb za posredovanje obrazca mora biti viden, takoj opazen in mora nezmotljivo izgledati kot gumb. Če nekaj, kar ne izgleda kot gumb, popravimo v “gumbni” izgled, bo to vsekakor pomagalo strankam in bo imelo opazen pozitiven vpliv na konverzijo. Ampak ali bo gumb rdeč ali zelen ali oranžen, pa ne bo imelo večjega vpliva, razen če bo pomembno vplivalo na opaznost gumba, ki je sicer neopazen.
  • Navigacija znotraj izdelčne pod-strani
    Je boljše, da je navigacija za dodatne informacije o izdelku znotraj predstavitvene pod-strani izdelka levo od izdelka ali horizontalno pod glavno sliko izdelka? Kot kažejo tudi naši zadnji testi, to samo po sebi praktično nima vpliva, če s tem ne dosežemo tudi drugih izboljšav (npr. boljše izpostavitve drugih informacij). Dokler bo torej stranka jasno opazila in znala interno navigacijo uporabljati, je popolnoma vseeno, ali je ta navigacija levo ali spodaj.

Ne razumite me narobe. Tudi vsi ti elementi, in še mnogi drugi, vsekakor lahko imajo vpliv. A je ta neprimerljivo manjši, kakor pa s spremembami, ki pomembno vplivajo na nivo pomoči strankam.

Kaj so torej hitri primeri večje pomoči strankam?

  • Percipirana enostavnost obrazca za naročilo
    Začnimo z enostavnim. Če iz obrazca odstranite nepotrebna polja (npr. rojstni datum, spol itd.), naredite obrazec na pogled enostavnejši in dodate še kakšno obljubo varnosti, vsekakor lahko govorimo o pomembnejši pomoči stranki pri nakupu, ki se bo poznala tudi na konverziji. Zakaj? Kako lahko to rečem za nekaj tako enostavnega? Ker se stranke ustrašijo dolgih in kompleksnih obrazcev. Ker jih ne želijo izpolnjevati. Ker vam ne želijo posredovati podatkov, ki nimajo nikakršne zveze s transakcijo. Z optimizacijo obrazca odstranite eno izmed ovir do njihovega cilja in jim s tem posledično pomagate.
  • Obvezna registracija v spletni trgovini
    Enako velja za obvezno registracijo v spletni trgovini. Zanjo ni prav nobenega dobrega razloga, potencialne stranke pa masovno odganja, saj jim predstavlja oviro. Odstranite oviro, pomagajte stranki in povečajte svojo prodajo.
  • Vsebinska pomoč pri nakupu
    Gremo na še pomembnejše in zahtevnejše faktorje. Poglobljeni opisi izdelkov, ki se stranki resnično pomagajo odločiti glede nakupa. Nakupni vodiči, ki jo vodijo do nakupa. Interaktivna orodja, s katerimi enostavno poišče najustreznejši izdelek. Vse to pomembno vpliva na pomoč stranki in posledično tudi pomembno vpliva na izboljšave v konverziji.
  • Uporabna navigacija
    Logično, a ne? Če z navigacijo stranki omogočite hiter dostop do točno tistega, kar išče, boste dosegli veliko večjo verjetnost nakupa.

Lahko bi našteval še in še.

A to ni namen tega kratkega zapisa. S primeri nisem želel dajati konkretnih nasvetov, temveč zgolj demonstrirati razliko med pravo in … nekoliko manj pravo pomočjo strankam.

Bistveno pa je predvsem:

Bolj kot boste strankam pomagali pri nakupu, večja bo vaša internetna prodajna uspešnost.

Tagged elementi, hitri primeri, internetno trženje, iPROM; pomagajte, nakup, obrazec, pomoč stranki pri nakupu, pomoči strankam, Rok Hrastnik, spletna trgovina, stranki

Nova marketinška kraljica / Rok Hrastnik, iPROM

Rok Hrastnik

Rok Hrastnik

Superpotrošniki so (smo) tu. Prav vsi izmed nas to ali že smo ali pa še bomo postali.

Tržniki se nikakor ne moremo več zanašati zgolj na oglaševanje. To je vsekakor še vedno ključnega pomena, a se mu hkrati pridružujeta še dva kralja:

  • Celostna podpora potrošnikom skozi njihov nakupni raziskovalni proces
  • Redno internetno komuniciranje (email, Facebook itd.)

Oba nova kralja pa za svoje odlično delovanje nujno potrebujeta isto kraljico: vsebino.

Kaj je vsebina?

Po eni strani vse informacije, ki jih potencialne stranke potrebujejo za lažji sprejem nakupne odločitve.

  • Kako izbrati pravi izdelek
  • Kako sploh ugotoviti, kateri izdelek je pravi zame
  • Primerjave med različnimi izdelki
  • Kaj o tem izdelku pravijo drugi
  • Kako izdelek zares deluje in zakaj deluje
  • Ali izdelek res deluje
  • Itd.

Vsebine dodane vrednosti

Po drugi pa vse vsebine dodane vrednosti, katerih cilj ni prodati storitve, izdelka oz. podjetja, temveč stranki zgolj ponuditi dodano vrednost. Takšno dodano vrednost, da bo npr. z veseljem odpirala naša email sporočila in spremljala naše Facebook objave.

Ključen izziv tu je zlasti ugotoviti, kaj predstavlja dovoljšnjo dodano vrednost vašemu specifičnemu občinstvu, še posebej v povezavi z vašo znamko.

Če ste trgovec z otroškimi izdelki imate srečo. Mladi starši z veseljem prebirajo vse, kar jim pade pod roke. Z lahkoto boste producirali nasvete in zanimive vsebine, povezane z otroci, ki bodo vsaj posredno povezani z vašo ponudbo.

Če pa npr. prodajate pisarniško pohištvo pa bo to malo težje. Ker skoraj nikogar ne zanima vsak teden prebirati o pisarniškem pohištvu. V tem primeru bo potrebno naprej od znamke. Morda v organizacijske nasvete? Morda v objavo tedenskih fotografij najlepših pisarn? Pravi odgovor se skriva pri vašem občinstvu.

Največji izziv

A največji izziv ni ugotoviti kakšne vsebine objavljati. Do tega se že pride.

Največji izziv je sprejeti, da dejansko moramo začeti investirati v razvoj vsebin … in nato tudi začeti investirati zares.

Tagged dodane vrednosti, investiranje, iPROM, prodaja, prodajni izzivi, Rok Hrastnik, storitve, superpotršniki, tržniki, vrednosti, vsebina, vsebine

Superpotrošniki, marketinški heroji in politiki / Rok Hrastnik, iPROM

Rok Hrastnik

Rok Hrastnik

Bentiti čez politiko je popularno. Ali smo levi, desni, srednji, spodnji ali zgornji, vsi bi boljše upravljali s proračunom, vsi bi bili bolj etični/moralni/pošteni, vsi bi Slovenijo hitreje rešili krize, in vsi bi najverjetneje ustvarili izjemne proračunske presežke.

Na žalost (ali srečo!), večina nas te priložnosti, vsaj srednjeročno, nima.

Imamo pa priložnost pogledati pod svoj marketinški prag in s čiščenjem začeti tam. Bo hitreje, lažje, pa še v praksi bomo lahko preizkusili svoje nadčloveške sposobnosti.

Še vedno živite v preteklosti?

Pomislite, na podlagi česa sprejemate svoje marketinške odločitve?

Če smo več ali manj pošteni sami do sebe, nas verjetno večina odgovori, da na podlagi izkušenj in nekih temeljnih znanj, ki smo jih pridobivali skozi vsa leta marketinškega udejstvovanja.

A, ravno tako, kot so se z nastopom krize spremenili temeljni pogoji političnega delovanja, so se tudi začeli počasi, a zanesljivo, spreminjati temelji uspešnega marketinga.

Če smo podrobno spremljali svet, smo prve premike videli že leta 2006. Od leta 2011 nas nanje opozarja Google. V začetku leta 2013 pa smo tudi dobili prvo slovensko raziskavo, ki vse to le še potrjuje tudi za slovensko okolje.

Dobrodošli v svet superpotrošnikov

Temeljna sprememba v marketingu se dogaja v našem čistem centru – v glavah potrošnikov.

  • Današnji superpotrošniki so racionalni in se odločajo skozi dolg ter kompleksen nakupni proces.
  • Faza raziskovanja nakupa, ki se v največji meri že odvija na internetu, je kritična na poti do končne odločitve. To je tudi faza, kjer najlažje in najhitreje izgubimo stranke.
  • V fazi stimulacije, kjer spodbujamo začetek nakupnega procesa, je skozi vse raziskovane izdelčne kategorije opaziti široko disperzijo vpliva posameznih tipov medijev in komunikacijskih kanalov. Temu morajo slediti tudi vlaganja v medije.
  • Družbeni mediji, čeprav vsi radi o njih govorimo, imajo v raziskovalnem procesu še vedno relativno nižjo vlogo, kakor klasično raziskovanje skozi spletno iskanje, raziskovanje spletnih mest in tudi v večini primerov nižjo vlogo kakor osebno komuniciranje od ust do ust.
  • Osebno širjenje sporočila od ust do ust ima kritično vlogo v ponakupnem obnašanju, od koder nato tudi vpliva na nakupne odločitve strank znotraj nakupnega procesa.
  • Večina nakupnih procesov je daljših, kakor si predstavljamo.

 

Smo pripravljeni?

 

Blog izraža stališče avtorja in ne nujno skupine Bisnode.

Tagged družbeni mediji, google, marketing, marketinške, nakup, nakupovalni procesi, proračun, Rok Hrastnik, superpotrošniki

Koga imajo zdaj za norca: sebe ali mene? / Marta Kos, GKTI izobraževanje, d.o.o.

Marta Kos

Marta Kos

“Sam pa, ker boš odslej živel na odprtem odru pred očmi vseh, moraš izuriti svoj značaj in ga urediti. …

Politikom se ni treba zagovarjati zgolj za javne besede in dejanja, ampak se ljudje vtikajo tudi v njihovo večerjo, posteljo, zakonsko zvezo, v vse njihove opravke, bodisi neresne ali resne….Kajti kakor sta lisa ali bradavica na obrazu neprijetnejši na pogled kot znamenje, pohabljenje ali brazgotine na drugih delih telesa, tako se majhne napake zdijo velikanske, ko jih vidimo v življenju voditeljev in politikov zaradi mnenja, ki ga ima večina ljudi o vodilni ali politični funkcijo kot o resni dejavnosti, ki mora biti brez kakršnega koli čudaštva in napak.” (Plutarh, Politični nasveti)

“Resna dejavnost, ki mora biti brez kakršnega koli čudaštva in napak…”

Kolikokrat razmišljam o teh preprostih Plutarhovih besedah, ko spremljam nastope naših politikov. In se velikokrat sprašujem, koga imajo zdaj za norca: sebe ali mene? Kako bi sicer nekateri tako brezsramno in nesramno komunicirali, tako bili prepričani v svoj prav, da se res požvižgajo na to, kaj in kako komunicirajo v javnosti? – Novinarji odkrijejo, da je minister Gorenak v oddelku za boj proti korupciji zaposlil človeka brez vsakršnih izkušenj na tem področju dela, pa jim očita, da so iz muhe naredili slona. Poslanka opozicijske stranke ga v državnem zboru lepo vpraša, zakaj imajo določeni dokumenti oznako zaupno in ji vehementno odvrne: “Ker sem jaz tako odločil, Ko boste vi ministrica, boste pa lahko naredili tako kot vi hočete.”

Kaj lahko naredimo, da bo manj nestrpnega in neprofesionalnega komuniciranja med politiki? Ne gre samo za tehnike komuniciranja, teh se lahko nauči praktično vsak. Gre za odnos, s katerim naši politiki delujejo na javni sceni, t.i. attitude. Če je nekdo v svoji komunikaciji žaljiv in ponižujoč do sogovornika, gre predvsem za njegov odnos. Če je nekdo nespoštljiv in ne priznava drugačnosti in različnosti, ne gre za tehniko, ampak odnos.

Ne vem, kaj lahko naredimo.

Blog izraža stališče avtorja in ne nujno skupine Bisnode.

Ponosna Korošica / Marta Kos, GKTI izobraževanje, d.o.o.

Marta Kos

Marta Kos

V četrtek sem bila še posebej ponosna Korošica. Pa ne, da bi mi kadarkoli zmanjkalo lokalpatriotizma… A po tretji osvojeni medalji Tine Maze na svetovnem prvenstvu v Schladmingu mi je zaigralo srce kot že dolgo ne.

Imela sem trening vodenja za mednarodno korporacijo, kjer so bili udeleženci iz treh držav, a na koncu se mi je zdelo (kljub prisotnosti Avstrijke), da smo vsi navijali za Tino. Vzeli smo si 15 minut premora in prek internet spremljali vožnjo petih najboljših veleslalomistk in na ves glas zarjuli, ko je Tina osvojila srebro.

Prav zanimivo je, kako lahko tako majhen kraj kot je Črna na Koroškem z nekaj več kot 2.300 prebivalci, da slovenskemu športu toliko in tako močnih odličnih športnikov. Danes Tina, nekoč Mitja Kunc, Nataša Lačen in še veliko drugih. Že mora biti nekaj posebnega na tistem koncu Slovenije, ki mu Korošci velikokrat rečemo kar konec sveta. Ko pride regionalna cesta v center Črne, se obrne in pelje nazaj. No, seveda je še veliko drugih cest, a vse peljejo v hribe, preko katerih se da priti marsikam, tudi v Šoštanj oziroma v Logarsko dolino.

Mi pa sploh ni enostavno gledati slovenskih športnikov, ki tekmujejo in se borijo na najpomembnejših svetovnih tekmah. V četrtek mi je ob Tini srčni utrip narasel kot da bi delala ne vem kaj fizičnega. Kakšen pritisk je potem šele morala prenašati Tina. In to ne enkrat, že celo letošnjo odlično sezono. Kaj ti pomaga najboljša fizična pripravljenost, če nisi toliko psihično stabilen oziroma močan, da preneseš vse te pritiske.

Nekoč smo v Švici poslušali predavanje nekajkratne zmagovalke najbolj znanega triatlona na svetu Ironman-a, Natasche Badmann. Svojo formula uspeha nam je razložila z zelo enostavno formulo: 3 x 3 x 3. Prva trojka je za fizično pripravljenost, druga za psihično pripravljenost in tretja za prehrano. Če je vse, kot mora biti, je zmnožek 27, takoj, ko bi ga polomila, na primer tako, da bi pred tekmo pojedla porcijo dunajskeg zrezka in pečenega krompirja, bi to pomenilo 1 za prehrano in zmnožek se bliskovito zmanjša na 9.

Zaradi vsega veselja, ki nam ga je Tina pripravila v tej sezoni, je moja velika herojka in sem ponosna nanjo.

Smo zadovoljni in srečni ljudje res bolj uspešni? / Marta Kos, GKTI izobraževanje, d.o.o.

Marta Kos

Marta Kos

Smo zadovoljni in srečni  ljudje res bolj uspešni? – Ali je možno iz pesimista narediti optimista? V kolikšni meri zadovoljstvo s samim seboj vpliva na to, ali bomo zboleli ali ne?

Zadnja dva dneva sem imela trening vodenja za dve skupini ravnateljic vrtcev. Veliko smo se pogovarjali o vplivu našega počutja in ravnanja na počutje ljudi okoli nas. V vrtcih, kjer so otroci v tisti dobi življenja, ko se naš značaj najbolj oblikuje, je to še kako pomembno. Otroci bolj nezavedno kot zavedno sprejemajo vzoce obnašanja ljudi okoli sebe, kar pomeni, da lahko odrasli ljudje s pozitivnim odnosom do njih bistveno vplivamo na to, kako se bodo počutili.

A kako naj odrasel človek bo vedno pozitiven? Še posebej danes, ko nekateri živijo v zelo težkih razmerah, ko nas tudi mediji bombardirajo z veliko negativnimi novicami?!

Ameriški avtor Shawn Achor je leta 2010 izdal knjigo, kasneje pa postal trenutno eden najbolj iskanih predavateljev na svetu: The Happiness Advantage – Prednost sreče/zadovoljstva. Rdeča nit njegove knjige je, da sta zadovoljstvo in sreča znanilec in “predhodnik” uspeha, ne samo rezultat. Zadovoljstvo in optimizem sta gorivo uspeha in dosežkov – za nas pomenita konkurenčno prednost . Če ljudje zgolj čakamo na srečo, to omejuje potencial naših možganov za uspeh, medtem ko nas kultiviranje pozitivnih možganov dela bolj motivirane, učinkovite, odporne, kreativne in produktivne – in vse prispeva k izboljšanju rezultatov. Torej enostavno: ko smo zadovoljni in bolj pozitivni, smo tudi bolj uspešni. Eden od razlogov je tudi ta, da so naši možgani narejeni tako, da dajejo največ od sebe, ko so pozitivni.

Preden jutri zjutraj vstanete iz postelje, pomislite na vsaj 3 razloge, zakaj bo ta vaš dan lep, zakaj boste uživali. Morda je to prvi korak, da boste v življenju bolj zdravi in tudi bolj uspešni v vsem, kar počenjate.

Smo ženske res boljše vodje? / Marta Kos, GKTI izobraževanje, d.o.o.

Marta Kos

Marta Kos

Ali smo ženske res drugačne vodje od moških? Zakaj se danes pomikamo od dominantnega-moškega stila vodenja do kooperativnega-ženskega sloga?

Je to lahko rešitev za čim prejšnji in kakovosten izhod iz krize? Se ženski slog vodenja/leadership-a res razlikuje od moškega? In če se, katere so potem tiste lastnosti, ki delajo ženske boljše? Je očitek, da smo ženske bolj čustvene, tudi pri vodenju, zdaj naenkrat naša prednost?

V središču Ljubljane se je danes na povabilo družbe Deloitte zbralo okoli 30 poslovnh žensk, ki so znale odgovoriti na ta vprašanja. Zato sem bila tem bolj vesela, da so me povabile, da jim povem nekaj več o tem, kako smo ženske vendarle osvojile poslovni svet, da nismo več izjema, ampak da obstajamo kot pravilo, da se ne borimo za obstanek, ampak poslovno okolje oblikujemo po svojih željah in merilih, kot so zapisale organizatorke.

Smo SheXO: ona-ženska-vodja! Ta kratica mi je vedno bolj všeč. Všeč mi je pa tudi to, da se je danes izkazalo, da smo ženske zelo samozavestne, uspešne in v mnogih primerih tudi trmaste. Za nas je zelo nevarno splošno prepričanje, da smo dobre zgolj zato, ker smo boljše na področju mehkih veščin, v komunikacijah in v odnosih s sodelavci. To so sicer lepe lastnosti, a še zdaleč ne zagotavljajo uspeha. Da lahko premagamo steklene stropove, materinske zidove in zadušljive sobe, potrebujemo poleg obvladovanja samih sebe, čustvenih in socialnih kompetenc tudi obvladovanje poslovnih veščin. Susan L. Colantuono, avtorica knjige “No Ceiling, No Walls”, je ta zadnji del poimenovala “the missing 33 %”, manjkajočih 33 %. In ima prav: brez poslovnih veščin dobro voditeljstvo ni možno.

Se že veselim naslednjega srečanja, verjetno tam okoli dneva žena.

Najboljši blogi preteklega leta: Biti to, kar si, je najtežje na svetu / Mag. Edita Krajnović, direktorica in urednica Mediade

mag. Edita Krajnović, direktorica in urednica MediadeS temi besedami nas je v pot razvoja kariere iz strasti na torkovi konferenci Odličnost managerk 2012  popeljala  Orenia Yanai, izkušena klinična in poklicna terapevtka: »Strast teče kot reka, ki vedno najde svojo pot.«

Presenetilo me je, kako je umestila stagnacijo v osebnem razvoju – kot sestavni del vsakega razvojnega procesa.

Dotaknile so se me tudi besede Brigite Ederer, članice uprave v Siemens AG: »V Siemensu smo si zastavili cilj, da v treh letih število managerk povečamo z 10 na 12 %. Ta cilj se morda ne sliši dovolj ambiciozen, a v absolutnem znesku to pomeni kar 500 managerk, ki se morajo razviti znotraj korporacije.« Njihov pomen sta še poglobila nagovora Sonje Gole, predsednice sekcije managerk  Združenja Manager in dr. Danice Purg, dekanje IEDC.  Medtem ko je Sonja Gole spodbudila k samo-odgovornosti managerk za pot do vrha: »Znamo, zmoremo, hočemo!« in nas pri tem spomnila na Toneta Pavčka: »Če ne prideš ne prvič ne drugič … poskusi: vnovič in zopet in znova,« je dr. Purgova opozorila na dejstva in se zavzela za uvedbo kvot: »Petdeset let že skušamo nekaj narediti. A izkušnje kažejo, da spodbude ne zadoščajo. Skandinavske dežele so prepričljiv zgled, da ženske kvote dajejo rezultate.«

Verjamem ji, njenim izkušnjam in modrosti. In verjamem tudi, da imajo posameznice (upravičeno) pomislek, da bodo zaradi kvot morda zaznane kot managerke, ki so uspele (samo) zaradi kvot. A zdi se, da je potrebno lastni občutek nekoliko podrediti skupnemu dobremu. In vzporedno seveda poskrbeti, da bodo skozi vrednote meritokracije resnično napredovali talentirani, sposobni posamezniki in posameznice.

Kajti: če dekleta ne verjamemo, da imamo v lastnih vrstah dovolj sposobnih kolegic, da prevzemajo najvišja vodstvena mesta, kako bi to lahko pričakovale od kolegov in družbe?!

Zato: upajmo si zaupati, da smo del okolja, v katerem živi in ustvarja vrsta (ne peščica!), izjemno sposobnih ljudi. Ljudi, ki pogosto v službo pridejo v krilih. In nekatere tudi na visokih petkah.

V parih, kjer plešejo tudi visoke petke, lahko visoko in daleč sežemo.

Letošnji najboljši: Delim in dajem / Mag. Dejan Turk, predsednik uprave Simobila in predsednik Združenja Manager

Dejan Turk, predsednik uprave Simobila in predsednik Združenja Manager

Dejan Turk, predsednik uprave Simobila in predsednik Združenja Manager

Vedno sem rad pomagal in to počnem še danes. Iz enega samega razloga. Ker mi daje neprecenljivo izkušnjo – biti človeški.

Na svoj uspeh nisem nikoli gledal zgolj skozi prizmo tega, kar sem dosegel ampak kaj sem drugim dal. S tem, ko dajem, osebno rastem. Danes, ko gledam svoja dva otroka, spoznavam kako bogat sem. Tako kot se ona dva učita od mene, se jaz učim od njiju. Med drugim ju občudujem, s kakšno lahkoto »dajeta« in »delita«. Otroci preprosto obvladajo ti dve vrlini. Tako samoumevni sta jim, odrasli pa s tako samoumevnostjo mnogokrat pozabljamo nanju. Kot brez opravičila pozabljamo na pomembnost ostalih vrednot: spoštovanje in sprejemanje sočloveka, sodelovanje in vključevanje, kvalitetno sobivanje in povezovanje generacij.

 V luči teh vrednot deluje prostovoljstvo. In veliko priložnosti za razvijanje teh vrednot bo skozi prostovoljno delo zdaj veliko lažje, ko smo po letih usklajevanj tudi Slovenci dobili Zakon o prostovoljstvu. Na ta način je dobro delo dobilo priznanje in tudi formalno obliko ureditve, hkrati pa je bil zakon dobra popotnica v Evropsko leto prostovoljstva. Ob intenzivnem staranju prebivalstva so priložnosti medgeneracijske solidarnosti in povezovanja nujne. Prav tako nujne kot spodbujanje vseživljenjskega učenja in računalniškega opismenjevanja starejših. Zato sem tudi sam toplo pozdravil iniciativo projekta Simbioz@ e-pismena Slovenija, da s prostovoljnimi delavnicami dvignejo nivo računalniškega zananja med starejšimi.

Na eni od delavnic sem tudi sam sodeloval kot prostovoljec. Neprecenljiv obcutek, ko pomagaš nekomu, ki potrebuje pomoč. Ko z njim deliš in mu daješ. In dobiš nazaj mnogo več. To je tisto bogastvo, ki me spremlja skozi življenje in daje smisel mojemu delu.


Sanjajmo / Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

I have a dream, so slavne besede Martina Lutherja Kinga, ki so spremenile svet. Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan, so besede nekdanjega predsednika Milana Kučana, ki so zaznamovale Slovenijo.

V sanjah se skriva skrivnost velikih. V sanjah najdemo tisto skrivnostno, mistično. Sanjali smo, kako bomo raziskovali luno, prepotovali svet.

Bili smo piloti, astronavti, zdravniki. Počasi so nam povedali, kaj je realnost. Zbudi se – je priljubljen stavek tistih, ki mislijo, da so realno na tleh. Ne moreš. Ne zmoreš. Ne. Počasi, a vztrajno, so zmagovali. Mi pa smo jim verjeli …

Seveda so oblikovali tudi sisteme. Šolski je gotovo najboljši, da se počasi ubija sanje. Iščemo neznanje, ideje, ki niso realne, so čudaške; o tem, da bi kdo spodbujal nadpovprečne, o tem se raje ne izgublja besed. Tako ne bomo raziskovali lune, to lahko samo tisti, ki imajo doma veliko, ki so rojeni v Ameriki, ki … In počasi tonemo v povprečje. V povprečju sanjamo povprečno. Prikladno za sistem.

Vendar obstajajo časi, ko so sanje bolj primerne, dovoljene; ko nas lahko nekoliko zanese. Konec in začetek leta sta najboljša, da sedemo sami s seboj in odsanjamo. Sanje zapišimo, postavimo datum in dobimo cilj. Cilji pa so družbeno sprejemljivejši. O ciljih govorijo vsi, to je del strategije. Ampak mnogi pozabljajo, da se najboljši cilji rodijo iz največjih sanj.

In kdaj, če ne zdaj, ob koncu leta, ko se začenja novo, je čas, da povemo, da upamo sanjati. Kdaj, če ne zdaj, ko smo drzno mladi, ko so napake dovoljene, lahko svoje sanje celo zapišemo. Realisti, ne skrbite, nismo zasanjani, ampak vseeno nas zgodovina uči, da so svet spreminjali samo tisti najdrznejši sanjači!

Tako sanjamo, da bo to nekoč svet, v katerem se bodo naši otroci o revščini učili samo v muzejih. Da bo človek človeku prijatelj, da bomo spodbujali odlične in pomagali šibkim. Da bo to svet, v katerem bomo verjeli, da je delati dobro prava pot. Svet, v katerem ne bomo potrebovali ne policistov, ne sodnikov in ne odvetnikov. Svet, ki v slovarju ne bo poznal besed laž, prešuštvo, zlo, nesramnost. Svet, v katerem bodo generacije sodelovale skupaj za dobrobit vseh, v katerem bomo delili in ustvarjali, se zabavali, peli in plesali. Ypsilonovsko naivni, bo rekel kdo.

Pa se vam ne zdi, da je ta naš svet lepši, kot svet, v katerem vladajo protikorupcijske komisije, preiskovalni organi in poročila, ki vsebujejo slabe novice? Svet, v katerem prav nihče več ne zaupa politikom, v katerem imaš občutek, da te bo prvi, ki pride mimo, okradel, in se zdi, da vsak skrbi samo za lastno korist? Svet, v katerem delavci ne marajo svojih voditeljev in mladi ne vidijo prihodnosti. Svet, kjer, no, ta svet, kjer imamo občutek, da živimo.

Mi vas vabimo v naš svet. V svet sanjačev. Raje slišimo, da smo naivni, kot da smo enaki vsem drugim. Mi verjamemo v drugačen svet. Mi verjamemo v lep svet.

Žiga je kolumnist časopisa Šolski razgledi, ki redno objavljajo njegova razmišljajna in opazovanja.

Sodelovanje / Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Razmišljam o novih konceptih. Večkrat slišim, da smo pred izzivom. Drugi govorijo o težavah. Slepa ulica, tunel brez konca. Kje smo?

»Ko brez miru okrog divjam, prijatlji vprašajo me kam,« bi vprašal naš poet. Kam, spoštovani, peljemo razvoj tega sveta? Morda ne vidimo odgovornosti, verjetno bomo preživeli, vprašanje pa je, kakšno bo življenje naših vnukov.

V šestih desetletjih, od druge. svetovne vojne do zdaj, se je prebivalstvo povečalo za dva in pol krat. Porabili smo sedemkrat več naravnih virov, a planet Zemlja se ni povečal. Nimamo podatka, za koliko smo zmanjšali naravno bogastvo. Za dve stopnji povišana temperatura zraka utegne sprostiti zamrznjeni metan. Tedaj ne bo več kaj dihati. Verjetno se bomo morali ustaviti in iskati rešitve.

Pomembnih težav, s katerimi se spopadamo, ni mogoče rešiti na isti ravni razmišljanja, na kateri smo bili, ko smo jih ustvarili. Lotevati se neke stvari vedno enako in obenem pričakovati vsakič drugačne rezultate, je najzanesljivejši znak norosti, so slavne misli Alberta Einsteina. Mi pa vztrajamo pri tem, da krizo rešujejo ekonomisti, da v politiki ni novih obrazov …

Ni novih možnosti, ni novih pogledov in manjka novih konceptov. Osebno vidim ključ v sodelovanju. Sodelovanju vseh. Tudi tistih, ki niso sodelovali. Zagovarjam konkurenčni trg, vendar verjamem, da bodo najkonkurenčnejši tisti, ki se bodo znali povezovati in sodelovati tudi s konkurenco. Čeprav vemo, da je v slogi moč, to pozabljamo, ko pride do dejanske akcije. Takrat bi radi sami, samo jaz, morda samo naši. Stvar preteklosti. Prihodnost je na strani tistih, ki razumemo, da moramo vsi, da ni naših in vaših. Svet ni stvar levice ali desnice, tudi možgani se povezujejo preko leve in desne. Mavrica je barvita, ni bela ali rdeča, zelena, črna ali ne vem kakšna že. Poglejmo naravo. Ta nam že dolgo sporoča, da je rešitev v sodelovanju.

Čudežna beseda, z močnim nabojem in resničnim sporočilom je – sodelovanje. Včasih ga je težko razumeti, še težje živeti. Sodelovanje je najprej investicija, ki ima merljive rezultate šele srednjeročno, pogosto dolgoročno. Sodelovanje ne prinaša uspeha in bogastva čez noč, razen občutka, da smo naredili nekaj skupaj oziroma da smo prispevali malo k uspehu drugega.

Sodelovanje skriva v sebi delo. Trdo delo. In beseda sodelovanje nam pokaže zaimek vanje. Mnoge bogate besede se začnejo s predpono so. Soustvarjanje, sooblikovanje, sodelovanje. Predpona, ki kaže na preboj skupaj, energetsko večplastnost deležnikov in povezovanje medstrukturnega in mednivojskega. Velike besede. V osnovi pa gre za to, da skupaj vlagamo delo v druge, kar nam pomaga stremeti k uspehu vseh.

Verjeti moramo, da je to v praksi preprosto. Sodelovanje mora postati del našega vsakdana, pozabiti moramo na svojo korist in iskati korist vseh nas. To moramo narediti iz čistega egoizma. Dolgoročno bodo samo tiste stvari, ki bodo pomenile korist vseh nas, prispevale tudi v lastno korist. Za vse je dovolj, če bomo razumeli ta koncept in ga prepletli z našim sobivanjem tu in zdaj. Počasi se mudi. Pomirja pa me to, da je vedno več ljudi, ki to razume.

Vodilo v življenju / Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Zakaj smo? Kdo smo in kaj delamo? Filozofija biti. Kaj nas v življenju vodi?

Ko opazujem sodobno družbo, imam občutek, da se tega niti ne sprašujemo. Nekateri hitijo, drugi so zapadli v rutino, tretji iščejo bližnjice. Malo, res malo je tistih, ki se ustavijo in vprašajo, iskreno in odkrito: Kdo sem in kaj hočem?

Že vidim skeptike, ki si mislijo, da gre spet za t. i. new age. Čeprav cenim duhovnost in imam prijatelje, ki se ukvarjajo z nadzemeljskim, meditirajo in se pogovarjajo s pokojnimi, ne bi šel tako globoko. Preprosto mislim, da za to v družbi še ni čas. Narediti moramo še preveč temeljnih korakov. In se vprašati po bistvu.

Vidim tiste, ki se nasmihajo, ko vidijo mojo sliko in si mislijo: »Da ga slišimo, mulca.« Ujeli smo se. Najprej jaz, sam sebe. Očitno me predsodki, izkušnje, navade prepričujejo, da so ljudje slabi, da so skeptični. Stalna bitka v meni. So ljudje čisti in mislijo dobro? Kdo ve. Veste vi, ki to berete. Če dvomite, imate izziv vi. Zakaj mi ne verjamete? Kje so vaši predsodki? Ne gre zame. Gre za vsakega posameznika, predvsem za vas.

Vem, veliko dela je v službi, otroci so zahtevni, država hoče vedno več od nas. A še vedno ne vem, zakaj?

Delati dobro je moje vodilo. Ni lahko, a pogosto se vprašam, če so moja dejanja z vodilom usklajena. Ko niso, raje zamenjam smer. Nekaj se mi zdi v življenju bistveno. Ni velika modrost, a zadnje čase ugotavljam, da je prava stvar. Ohraniti je treba ugled in dostojanstvo. Prvo je težje navzven, drugo je izziv od znotraj. Ugled merijo drugi, dostojanstvo si merimo sami.

Da, o etiki in morali bi tudi lahko pisali. In o solidarnosti, povezovanju, sodelovanju. Dobri vitezi nekega časa. Malo jih pogrešam dandanes.

In še moto. Vsak bi ga moral imeti. Trudim se imeti osebnega, ki gre nekako takole:

Ne dovoli, da ti ukradejo sanje. Ukradejo ti jih lahko le, če sam nehaš verjeti vanje. Sami ne moremo spremeniti sveta. Lahko spreminjamo sebe. Ko se nam pridružijo še drugi, lahko skupaj spreminjamo svet na bolje.

Poslovno verjamem, da je pravi tisti, ki pravi: Živi in pusti sled. Naj bo sled pozitivna. In to na dolgi rok. Vem, preveč izzivov. Vprašajte se, kaj je vaše vodilo. Zakaj ste in kdo ste?

Ob tem, ko mislim dobro, mi vedno dela družbo Tone Pavček.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi – do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.

Egooblast / Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Če dobro pomislimo, se moramo bati samo ene stvari na tem svetu. Sami sebe.

Predvsem svojega ega. Tistega, nezavednega dela sebe, ki ga težko razumemo, še težje obvladujemo, mnogokrat ga niti ne prepoznamo. Velik korak je, da ga priznavamo in ga skušamo raziskati. Ego, kazanje moči, mišic, svojih kvalitet in dejstva, da sem, da sem izjemen, nezamenljiv.

Vsekakor je dobro paziti, imeti rad sebe. To je pomembno znanje vsakega posameznika. Ceniti in spoštovani svoj jaz je gotovo prava pot. Človek brez ega težko preživi. Nihče ne pravi, da je treba živeti brez njega, je pa dobro, da se naučimo, kako ga dati v žep.

Največji izziv je, da ego udari ven, ko nam to najmanj koristi. Namesto da bi se opravičili, napademo. Namesto da bi poslušali, odidemo. Namesto da bi se nasmejali, pokažemo sredinec. Težko je dobiti pravi nasvet, kaj narediti, da ego ne uničuje našega bivanja. Najlažje je, če štejemo do tri, vdihnemo in se šele potem odzovemo, ko smo izzvani.

Ego in oblast sta povezana. Oblast pomeni pozicijo, ki predstavlja moč, da lahko narediš spremembo. Seveda oblast ne definira lastnosti sprememb, izjemno veliko primerov iz zgodovine pa nas uči, da so ljudje, ki so imeli oblast, lahko le to usmerili v korist razvoja oziroma so svojo pozicijo izkoristili in pokazali svojo moč tako, da so prizadeli mnoge.

Seveda si vsi želimo, da bi imeli na oblasti ljudi, ki razumejo svoj ego. Vendar je egooblast nevarna bolezen, ki jo bomo morali paziti, razumeti in se je ogibati.

Ob tem si ne smemo zatiskati oči, egooblast ne vlada le v politiki. Z egooblastjo se srečujemo povsod, kjer imamo hierarhično urejene odnose. K izzivu egooblasti so seveda bolj nagnjeni tisti, ki imajo visoke pozicije, tisti, ki imajo moč v svojih rokah. Direktorji, ravnatelji, ministri, seveda tudi učitelji, sodniki in zdravniki.

Pozabljamo bistvo. Vsi enaki, zapišemo pogosto. To sicer ne drži. Poglejmo se v ogledalo in razumeli bomo, da smo si različni. O vrednosti ljudi ne pišemo pogosto. Seveda se pojavi vprašanje, če je predsednik države vreden več kot kuharica v vrtcu. Nevarno področje. Prepričan sem, da tega ne bomo nikoli priznali. Čeprav, iskreno: zakaj kuharic v vrtcu ne varujejo varnostniki, jih ne vozijo šoferji?

Seveda človekova vloga na različnih mestih terja različne bonitete, privilegije. Tudi tako je prav. Ne moremo biti vsi enaki. Vendar je ključ nekje drugje. Prav tisti, ki imajo privilegije, ki jih cenimo bolj, ki jim morda priznamo večjo vrednost, bi morali svoj ego obvladovati bolj in bolje od ostalih. To splete logično posledico, da egooblasti ne bi smeli najti nikoli pri tistih, ki vladajo.

Žuganje s prsti, kazanje nase kot na nadčloveka, vedeti vse, so le nekateri od znakov egooblasti. To preprosto pomeni, da se človek ni soočil sam s seboj, da mora počistiti svoj prag in da verjetno moč pozicije ne ustreza njegovi razvitosti.

Tega se morajo zavedati predvsem tisti, ki delajo z mladimi. Imeti oblast in ego, ko imamo opravka z mladimi, je nevarno za razvoj celotnega sistema. Truditi se razumeti, biti prijazen, iskati rešitve, to so pravi prijemi za vse, ki se srečujejo z bitji, ki jim je oblast tuja, njihov ego pa ni preveč razvit.

Napake, ki jih lahko naredijo vsi, ki so z mladimi v stiku in ne razumejo pomena svoje moči, ne samo z vidika hierarhije, temveč predvsem moči za prihodnost, so nevarne za posameznikov razvoj. Krog se sklene. Egooblast ustvarja egooblast. Ob tem pa pozabljamo na bistvo. Oblast se menja in ego vedno poskrbi, da se uniči vse, kar je bilo narejeno od ne-jaza. Se res ne naučimo ničesar iz zgodovine?

Upajmo si / Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Žiga Vavpotič, strokovni direktor Zavoda Ypsilon, pobudnik projekta Simbioz@ in avtor Moje sr(e)čne knjige

Sreča spremlja hrabre, slišimo pogosto. V to verjamem. Hrabri so tisti, ki si upajo. Upanje pa umre zadnje. Se pravi, da bodo hrabri umrli zadnji in to pomeni upanje za vse nas.

Tanka je meja med hrabrostjo in predrznostjo. Vendar si upam zapisati, da si na splošno premalokrat upamo. Stopiti iz povprečja je tvegano dejanje tistih, ki uživajo v coni udobja. Upati bi si moral vsak, ne gre samo za pravico, včasih je to tudi dolžnost.

Če razmišljam, kaj bi pomenilo napredek v naši družbi, verjamem, da so to ljudje, ki si upajo narediti tri stvari. Morda je recept preprost, vendar so dejanja tista, ki morajo slediti želji.

Upati si povedati mnenje. To bi morali naučiti vse mlade. Ne gre za to, da jih prepričamo, da imajo vedno prav. Daleč od tega. Vendar če si želimo družbo napredka, moramo najprej naučiti vse, da izrazijo svoja mnenja. Argument ni edini način komunikacije, lateralno in paralelno razmišljanje so zanimivi novi pristopi dojemanja tega sveta. Nič od tega pa ni mogoče, če mnenje ostaja samo v nas, če ga ne znamo povedati, napisati. Zato je gotovo pomembno, da si vsi upamo povedati svoje mnenje in za njim stati.

Kako lep bi bil ta svet, če bi znali vsi stopiti na stran resnice. Seveda je tako, da je vsaka resnica lahko zelo subjektivna. A borba za resnico je plemenito dejanje tistih, ki verjamejo v to, da ne zmaga vedno dobro nad zlim samo v pravljici, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Upati si stopiti na stran resnice je plemenito dejanje. Če to pomeni, da se izpostavimo, če to pomeni, da naredimo tisto, kar je prav, potem gremo v pravo smer. Ob tem pa ne pozabimo, da ima vsaka zgodba dve plati in da moramo, preden resnici verjamemo, opraviti veliko dela, pridobiti vsa dejstva in si ustvariti svojo sliko.

Če povemo svoje mnenje in če upamo stopiti na stran resnice, potem je naslednji korak precej logičen. Upati si stopiti na stran šibkejšega. Ne gre za to, da branimo tiste, ki si tega ne zaslužijo, gre za to, da skušamo razumeti vsakega, ga poslušamo in slišimo in če precenimo, da je iskreno in odkrito, je prav, da odločno stopimo na stran šibkih.

Tisti, ki si upamo, vemo, da to ni vedno najlažje. Morda je včasih lahko tudi nevarno, vendar je občutek, da si upaš in da zmoreš, ko gre za prave stvari, tisti, ki poplača vse. Več ljudi, ki si bodo upali, lepša bo naša prihodnost. Sploh če se bomo borili za prave stvari in jasno verjeli v to, da vedno nad slabim zmaga dobro.

Stopiti iz povprečja je tvegano dejanje tistih, ki uživajo v coni udobja. Upati bi si moral vsak, ne gre samo za pravico, včasih je to tudi dolžnost.

Upati si stopiti na stran resnice je plemenito dejanje. Če to pomeni, da se izpostavimo, če to pomeni, da naredimo tisto, kar je prav, potem gremo v pravo smer.

Stran 1 of 41234

SEO Powered By SEOPressor

Warning: Unknown: open(C:\Windows\TEMP\\sess_8jjblavt2ajsv2ri7de4jj02d7, O_RDWR) failed: Invalid argument (22) in Unknown on line 0

Warning: Unknown: Failed to write session data (files). Please verify that the current setting of session.save_path is correct () in Unknown on line 0