Ko je majhno veliko in veliko … pritlehno / Rok Klančnik, direktor slovenskega turističnega predstavništva za Beneluks in Francijo, Bruselj.GVIN.com | GVIN.com

Vstopna točka za naše naročnike

Za prijavo v Gvin sistem kliknite na gumb

Brezplačen iskalnik

Za brezplačno iskanje podatkov vpišite ime podjetja, ustanove, naslov, davčno ali matično številko.
Podjetja Spletna stran

Ko je majhno veliko in veliko … pritlehno / Rok Klančnik, direktor slovenskega turističnega predstavništva za Beneluks in Francijo, Bruselj.

Opolnoči je odbilo, ko smo se v sprejemnici elegantnega domovanja sredi slovite pariške avenije Kléber med Slavolokom zmage in Trocaderom, jeli poslavljati.

Vsi nasmejani – še najbolj odlična gostiteljica slovenska veleposlanica Veronika Stabej, neutrudna vzgojiteljica piranskih brancinov Irena Fonda, vinar Jean Michel Morel Kabaj in še nekaj nas … ter baron Eric de Rotschild.

No, kamor gre bik, naj gre pa še štrik, smo dejali in izpraznili še eno kupico zlate rebulice, za srečno pot. »Vam je všeč?« mi ni dalo, da ne bi pobaral človeka, ki mu namesto (modre) krvi v venah očitno teče najžlahtnejši bordojec, saj je vendar lastnik Châteauja Lafite Rothschild (in še, oh, mnogo drugih). »Odlična je, tale vaša rebula, nežna, a sadna in hkrati strastna, kot kakšna lepa ženska.« Mož je poznavalsko pokimal in videti je bilo, da je v svoji pohvali iskren in topel. Tudi Bric Jean je prijazen človek in je baronu Rotschildu v roke porinil leseno škatlo s trilitrskim magnumom svojega merlota, češ, »nesi domov«, tedaj pa je ugledni gost dejal, »tega pa zdajle ne morem vzeti sabo, veste, sem prišel z vespo«. Mi pa v smeh.

Človek bi ga kar objel … Eric, baron de Rotschild, je dobri kralj starodavne rodbine. Človek ki je Rotschildom vrnil dobro ime, po Mitterandovi avanturi z nacionalizacijo velikih posestev pa tudi premoženje in vrhunskost enega od štirih najboljših francoskih vin.

Veleposlanica Stabejeva še sama ni vedela, da ji je na tej izjemno prijetni večerji, ko je ugledne goste pogostila z briškimi specialitetami in piranskim brancinom, uspelo dokazati relativnost veličine ali pač velikosti, kakor vam ljubo. Gostje, na čelu z baronom Rotschildom, so bili ljudje, ki jih je težko impresionirati s čim novim, elegantnim, bogatim. Nenazadnje je dogodek potekal v mestu, ki ima prebivalstva za pet naših držav. A izvrsten izbor sicer preprostih, a nadvse okusnih slovenskih jedi, poročenih z raznimi vinskimi kapljicami, katerih glavna začimba je ljubezen do zemlje in trte, je pokazal na to, da je mala Slovenija pravzaprav lahko tudi velika, mogočna. Gostiteljica Veronika, vinar Jean, scenaristka večerje Irena, nenazadnje pa tudi jaz s svojimi pripovedmi o Sloveniji kot deželi, ki jo resnično velja obiskati, smo pokazali nemalo poguma in ponosa, ko smo jo zastopali in predstavljali. In veliki Francozi so naše zgodbe sprejeli z odprtimi srci, radovedno in navdušeno – ter dokazali, da so v sposobnosti biti kakšen večer majhni, pravzaprav res ljudje velike, ponosne kulture. Lepo je bilo, hvala, Veronika.

Po vrnitvi v hotelsko sobo sem na televizijski postaji France 24 izvedel, da je dotrpela, bankrotirala madžarska nacionalna letalska družba Malev. Ta se je že dolgo bojevala za obstoj, kot rakav bolnik na nenehnih kemoterapijah. Sosednja država se je naposled odločila, da ji ne bo več podaljševala agonije (menda bo morala vrniti tudi evropsko pomoč …). Misel je seveda samodejno preskočila na našo Adrio Airways. Na »veliko«, pomembno slovensko turistično podjetje. Veliko? Naj mi nihče ne zameri, a dolgoletno vztrajanje na neuspešnih poslovnih modelih, slabi korporativni filozofiji, zgrešenih strategijah, zaprtju ultra-pomembnih linij iz Londona in Pariza …, bi bilo prej značilnost majhnih, pritlehnih družb. Kaj storiti? Kaj bi bilo bolje? Odpustiti nekaj ljudi, popolnoma reformirati podjetje, opraviti čeprav bolečo (ekonomsko) operacijo in – zagotoviti preživetje slovenskega nacionalnega letalskega prevoznika? Ali nadaljevanje s kravjimi kupčijami, molzenje državnega proračuna, klečeplazenje pred sindikati … in nato narediti tako, kot se je zgodilo z Malevom? Se zbrati za mašo zadušnico, kar bi bil sila boleč udarec slovenskemu turizmu …

Kako bi v tem primeru ravnalo resnično veliko, pogumno, ponosno podjetje? In kako pritlehna, boga in vseh ljudi boječa, četudi (in sploh) po vseh merilih velika – toda – predimenzionirana firma?

Veliko ni vedno veliko. In majhno je pogosto – pogumno in ponosno.

This entry was posted in Blog. Bookmark the permalink.

Komentarji so zaprti.


SEO Powered By SEOPressor

Warning: Unknown: open(C:\Windows\TEMP\\sess_noo6nj68mqpi0h1cvjp3sofm83, O_RDWR) failed: Invalid argument (22) in Unknown on line 0

Warning: Unknown: Failed to write session data (files). Please verify that the current setting of session.save_path is correct () in Unknown on line 0