Gvin.comGVIN.com | GVIN.com

Vstopna točka za naše naročnike

Za prijavo v Gvin sistem kliknite na gumb

Brezplačen iskalnik

Za brezplačno iskanje podatkov vpišite ime podjetja, ustanove, naslov, davčno ali matično številko.
Podjetja Spletna stran

gvin.com

Umetnost mreženja / Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

Tjaša Kolenc Filipčič

Tjaša Kolenc Filipčič

Vsi vsakodnevno mrežimo, le da se tega niti ne zavedamo. V svetu, ki postaja vedno manjši, ljudje pa se vse bolj oddaljujemo drug od drugega, predstavlja mreženje nekakšen poligon, na katerem znova obujamo svoje odnose in tkemo pristne medsebojne vezi.

Mreženje zame pravzaprav pomeni preprosto razvijanje in ohranjanje razmerij z ljudmi, vzpostavljanje stika z namenom povezovanja, ustvarjanja novih priložnosti, razširjanja pogledov. In zdi se mi, da je sposobnost vzpostaviti stik s popolnim tujcem delno prirojena, v veliki meri pa je to spretnost, ki se je lahko priuči vsakdo izmed nas.

Spomnim se, ko mi je nekoč starejša gospa dejala, da je za sklepanje poslov in za napredek zelo pomembna socialna mreža. Toda pri mreženju ne gre (samo) za posel, gre tudi za grajenje skupine ljudi okoli sebe, za krepitev zaupanja in dobrega slovesa. Komunikacija namreč niso le besede. Če te niso podprte z energijo resnice in resničnimi dejanji, ni zaupanja. Brez zaupanja pa ni odnosa.

Za mreženje v dobi informacijske tehnologije že zdavnaj ni več pomembna zgolj fizična bližina. Socialne mreže, kot so Facebook, LinkedIn, Twitter, Ecademy, InterNations ipd. predstavljajo svet, ki ponuja neomejene možnosti in priložnosti.

In še na nekaj bi rada opozorila: v Sloveniji imajo mnogi svoj vrtiček in vanj imajo vstop samo povabljeni. A po mojem mnenju to ni prava pot. Za uspešno mreženje se je treba tej navadi odpovedati in prestopiti meje vrtičkarstva.

Pomembno je, da ne gradimo in vzdržujemo socialne mreže zgolj zaradi lastne koristi, temveč vanjo tudi sami prispevamo. Gradnja socialne mreže namreč zahteva recipročnost‒ tako kot vsak drug odnos. In celo… ali ni lepše dajati kot sprejemati?
Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

Tagged gvin.com, komunikacija, ljudje, mreženje, mrežimo, poslovne priložnosti, sklepanje poslov, socialna mreža, Tjaša Kolenc Filipčič, vzpostavitev stikov

Spodbujamo inovativnost kot način razmišljanja / Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

Tjaša Kolenc Filipčič

Tjaša Kolenc Filipčič

Ključno je, da je inovativnost način razmišljanja, ne glede na panogo, področje. In predvsem ne glede na starost.

Veliko se govori o spodbujanju ustvarjalnosti v podjetjih, kar je odlično. A naš cilj bi moral biti ohranjati ustvarjalnost skozi vsa življenjska obdobja.

Sekcija mladih managerjev je ravno gostila dr. Iana Sutherlanda, pianista in profesorja managementa na temo spodbujanja ustvarjalnega razmišljanja in inovacij v podjetju. Prof. Sutherland pravi, da je veliko lastnosti iz sveta glasbe oziroma umetnosti nasploh ključnih pri managementu in vodenju. Na vprašanje, koliko nas verjame, da smo bolj kreativni od 5-letnika, ni nihče dvignil roke. Morda se moramo vprašati o tem, kje smo odrasli izgubili svojo kreativnost. Torej ne gre za nekaj, kar se učimo na novo, ampak za obujanje nečesa, s čimer smo se vsi rodili. Ne smemo dopustiti, da se bodo tudi naši otroci ukvarjali z enakim vprašanjem, pustimo jim ohraniti svojo ustvarjalnost.

Na Švedskem imajo zakon, ki nalaga vsem izobraževalnim ustanovam od osnovne šole naprej, da v svoj kurikulum vključujejo podjetništvo. Spodbujajo inovativnost kot način razmišljanja. Pri nas odnos učenec-učitelj temelji na enosmernem prenosu znanja in memoriranju podatkov. Treba bi bilo spodbujati ustvarjalen, tudi kritičen pogled učencev. Spodbuditi drznost, pogum stopiti iz povprečja. Gre predvsem za to, da otrok ne obremenjujemo z lastnimi vzorci oziroma vzorci sistema, ki smo jih odrasli že sprejeli. Z vprašanjem inovativnosti je namreč neposredno povezan tudi odnos do napak. Ameriške delodajalce zanima, kaj je bil tvoj največji neuspeh v karieri, saj verjamejo, da si se na svojih napakah največ naučil. Mi napak in neuspehov žal ne sprejemamo.

Vedno več slovenskih podjetij prepoznava inovativnost kot generator dodane vrednosti in generator rasti. Vendar, da bi ljudje lahko začeli drugače delati, bi morali naprej začeti drugače razmišljati. Inovativnost je treba vključiti v nagrajevalni sistem, komuniciranje z zaposlenimi in predvsem v organizacijsko kulturo. Potem sploh ne bo več vprašanje, ali bo podjetje svoje inovacije znalo preliti v tržno vrednost, ali bo z njimi uspelo skrajšati procese in podobno.

Delavnico z dr.Ianom Sutherlandom smo zapustili z idejami in otroškim navdušenjem, kaj vse bomo naslednji dan lahko uporabili v svojem podjetju oz. nas bodo ideje z delavnice morda le navdušile nad drugačnim načinom razmišljanja. To pa  je že prava pot.

 

Tjaša Kolenc Filipčič, predsednica sekcije mladih managerjev Združenja Manager

Tagged de. Iana Sutherland, delavnica, dodana vrednost, gvin.com, inovacija, inovacije, komunikacije z zaposlenimi, nagrajevalni sistem, podjetništvo, razmišljanje, Tjaša Kolenc Filipčič, tržna vrednost, ustvarjalno razmišljanje, zdruzenje-manager

Iluzija dna / Duško Kos, Izvršni direktor in direktor prodaje, Studio Moderna

Iluzija

Duško Kos

Črke in retro. Sploščenost in boj za »staro pravdo«. Španska mladina in kitajski delavci.

Ob začetku gospodarske krize, ki je eden od simptomov  velikega preurejanja svetovnega kapitalizma, so analitiki in prognostiki s prispodobami črk napovedovali razvojne krivulje – V je bil sorazmerno kmalu odpisan, W se je v nekem trenutku zdel možen, pa tudi U ni prav dolgo zdržal. Nekoliko bolj črnogledi – danes bi rekli realisti – pa so že zgodaj opozarjali, da je/bo kriza trajno stanje in so  že na začetku žal pravilno stavili na L.

Vprašanje, vsaj z zornega kota nekaterih nacionalnih ekonomij, v kolikor o njih lahko še govorimo, oziroma z zornega kota nekaterih demografskih kategorij pa je, ali ni »j« natančnejša ilustracija tega, kar se dogaja in kar nas čaka?
Seveda pa je tudi v ta »navzdol in nazaj« vgrajen nevaren spregled. Sama številčna primerjava padca BDP ali razpoložljivega dohodka gospodinjstev na leto 2004 ali 2002 pove le pol resnice. Druga polovica, večinoma spregledana, je povezana z nekaj dejstvi, ki postavljajo padec v povsem drugo luč.
Najprej gre za sploščitev družbe oziroma koncentracijo na eni strani enormnega bogastva in na drugi strani revščine, ki so jo vsi krizni procesi izredno pospešili. Tolikšnih razlik, ki so tako trdno zacementirane, pred desetimi leti ni bilo – pa tu ne govorimo le o Sloveniji. Drugič gre za s tem povezano dostopnost virov in možnosti vertikalne družbene promocije in tretjič gre za družbeni naboj in energijo, ki sta bila pred leti usmerjena v rast in razvoj, danes pa se strah in negotovost še nista preobrazila v spreminjevalen dejavnik, ampak sta usmerjena v ohranjanje tega, kar nam je še pred časom predstavljalo civilizacijsko samoumevnost.Po eni strani je, seveda, zanimivo to, da so že ta prizadevanja videti prav radikalna in skoraj revolucionarna, po drugi strani pa tudi, kako odločno se, vsaj pri nas, v imenu protikriznega prestrukturiranja nove elite lotevajo sprememb tudi na področjih, kjer so materialni učinki obratno sorazmerni s simbolnimi. To še najbolj nazorno kaže resnično »bistvo« protikriznega preurejanja.
Pesimistični scenarij »navzdol in nazaj« je torej povratek v čase, za katere se nam je zdelo, da jih naša generacija ne bo več videla, saj jih tudi dejansko ni doživela. Dogajali so se pred nami, če pa so že potekali v istih obdobjih, smo jih razumeli kot razvoj ali vključevanje manj razvitih in nerazvitih v svetovno gospodarstvo. Vsaj nekateri od teh delov sveta – hitro rastoče nacionalne ekonomije -  predstavljajo danes motor globalnega gospodarstva.
In za to prilagajanje motorjem globalnega gospodarstva gre. Če se je še pred časom zdel edini scenarij, da bo kitajski delavec dohiteval –ostanimo v EU – portugalskega in slovenskega, ta dva francoskega, ta nemškega in ta skandinavske, sta  kriza in boj s krizo te iluzije raztreščila v prafaktorje.

Življenje v ekonomiji z ničelno rastjo bo, kot kaže, nekoliko drugačno, kot smo si predstavljali. In tako bo tudi dno krize drugačno. Ne bo tisti včeraj, ki se ga spominjamo, ki ga poznamo, ki se nam je zdel še nekako znosen.

Ali kot pravi madžarski filozof Gaspar Miklos Tamas: »Sistem sprejema ljudi, ki so pridni, mladi in prožni. Kdor se upira tem merilom, se upira naravni ureditvi.«

Je v tej perspektivi torej naraščanje stopnje brezposelnosti med špansko mladino le iskanje tistega magičnega odstotka, pri katerem bodo pripravljeni delati za plače, ki so bliže kitajskim kot nemškim?

In je dno le iluzija?

Tagged bogastvo, delavci, Duško Kos, ekonomija, globalno gospodarstvo, gospodarska kriza, gvin.com, mladina, negotovost, padca BDP, padec BDP, razvojne krivulje, Slovenija, Studio Moderna, svetovnega kapizalizma, svetovni kapitalizem

Bi lahko rešili, če bi razumeli? Koga kaj briga in zakaj ne? / Darinka Pavlič Kamien, vodja službe za odnose z javnostmi, Telekom Slovenije | Ljubljani

Marsičesa v naši državi ne razumem. To, da ljudje na primer ne želijo podzemne garažne hiše pod tržnico v Ljubljani.

Na Dunaju jo imajo prav v središču mesta, pod opero, ob znamenitem hotelu Sacher in na začetku znamenite Kaerntner Strasse. Nikogar ne moti, pa vendar omogoča turistom ali domačinom, da se udobno pripeljejo do centra – če so seveda pripravljeni plačati temu primerno ceno. Ne razumem, da nam je povsem vseeno, če je medtem na Bavarskem dvoru v Ljubljani že desetletje izkopana gradbena jama za ne vem kakšno stolpnico in obdana z grdo plehnato ograjo, ki jo sicer v veliki meri pokrivajo veliki obcestni plakati. Pa nekdanji Šumi, pa gradbena jama v Šiški blizu nekdanjega Slovenijavina in še veliko jih je. To je očitno sprejemljivo. To nikogar ne moti. Ne razumem, da na sprehajalni poti ob blejskem jezeru človek skorajda ne more dobiti pijače in vabljive malice, da pozimi o odličnem kuhanem vinu sploh ne govorim. No, v Vili Prešeren že nekaj ponudijo, pa v regatnem centru in lesenem kiosku v Zaki. Si predstavljate, da bi imeli takšno jezero v Avstriji? Ne razumem tudi, da imamo na Voglu že nekaj let zaprt Ski hotel in da gre pri tem za neke čudne lastniške zdrahe. Težko si razložim, zakaj je mestno središče Kranja tolikokrat prazno in ne gre mi v glavo zakaj se Bohinjci ne morejo »vzeti« skupaj in spraviti njihov turizem spet na noge. Popolnoma sem zmedena, ko je beseda o Plečnikovem stadionu za Bežigradom v Ljubljani – ne razumem namreč, zakaj ga ni mogoče obnoviti, če imamo zato investitorja in željo, da se obnovi. Zakaj je v Sloveniji toliko praznih lokalov. Če bi jih oddali za en evro bi imelo večji smisel, kot da samevajo, imajo umazana ali celo razbita stekla in delujejo prav nemarno. Ne razumem, da tekoče stopnice v bežigrajski Plavi laguni že več kot 10 let ne delujejo, betonskim stopnicam pa je zob časa odškrtnil robove, ki jih nihče ne popravi in so izjemno nevarna.
Marsičesa ne razumem in tudi nikogar ni, ki bi znal le nekaj od številnih dejstev pojasniti. Ko iščeš odgovore, nihče ni pristojen, nihče ni odgovoren, vsi so naredili vse, kar je v njihovi moči in v skladu z zakonodajo. Ali pa so proti, ker so pač proti. Tega se res ne da razumeti.
Razumete to morda vi? Lahko to spremenimo? Dajmo!
Zbogom vsem bralcem blogov na GVIN.com, barvite praznike vam želim in na svidenje na kakšni drugi spletni strani, ob drugem dogodku ali priložnosti. Srečno!

Tagged Avstrija, betonske stolpnice, Bežigradom, Darinka Pavlič Kamien, garažna hiša, garažni hiši, gvin.com, investitorji, Ljubljana, Ljubljani, rešitev, Šiška, Slovenija, turizem, Vila Prešeren

Kolone nekdaj bratov Hrvatov potujejo mimo. Nove kolone nas obidejo. Zakaj tako? / Darinka Pavlič Kamien, vodja službe za odnose z javnostmi, Telekom Slovenije | smučišča

Jezijo in žalostijo me naša smučišča. Do sedaj sem imela priložnost preizkusiti Kranjsko Goro, Vogel, Krvavec, Roglo, Kanin, Pohorske smučine, Cerkno, pred več kot četrt stoletja pa tudi Zelenico in celo Zatrnik. Večino, torej, zato bi me težko označili za nepoznavalca domačih razmer.

 

V svojem razvoju so ostala nekje na četrt poti do tega, kar bi si morali želeti kot primeren standard. Vsaj takega, kot ga vidimo pri sosedih Italijanih ali Avstrijcih. Da Švicarjev ali Francozov niti ne omenjam.

Tam se vse skupaj začne pri skupnih ciljih, istem poslanstvu in ciljih, skupnih uspehih. Vzemimo  na primer visokogorsko vasico Obertauern, dve uri iz Ljubljane, za tunelom Katchberg, pri Svetem Michaelu v Lungau zavijete na desno. Tam ste že v deželi salzburški.

Vas leži na dobrih 1.600 metrih nadmorske višine. Zima tam traja od oktobra do konca marca, smučarsko sezono pa pogosto potegnejo celo do 1. maja. Tam boste našli goste iz Nemčije, Madžarske, Češke, Slovenije, Hrvaške, Italijane, pa seveda domačine Avstrijce. Ostale narodnosti, kot so Rusi, Angleži in podobni eksoti, so zanemarljive glede števila obiskov, vendar tisti, ki pridejo, ostanejo redni gosti.
V tej vasici prav vsi vedo, da je treba turistu ponuditi celovito doživetje smučanja – ne le solidne naprave in dobro poteptane proge. Od jutra do jutra. Od prihoda, do odhoda in do novega prihoda. Skrbijo in borijo se za urejeno cestno infrastrukturo, za enostavnost prihoda brez težav in ovir. Gradijo cestne zaščite pred plazovi, plužijo, čistijo. Gostje naj na poti ne čutijo nikakršnih ovir. Hoteli, še posebej pa penzioni, ki so v glavnem nastali iz nekdaj farmerskih hiš, imajo danes dvigala, savne, telovadnice, bare, zajtrkovalnice in restavracije. Ob hišah so zavrtali v zemljo in zgradili podzemne garaže, poskrbeli za zunanja parkirišča. Kljub temu, da smučate na več kot 2.000 metrih nadmorske višine, vas gostinska ponudba ne bo razočarala. Hrana je okusna, raznolika, v primerjavi z našo ponudbo hrenovk in pleskavic, res prav gurmanska. Hrustljajoč kruh dobite ne glede na dan ali čas dneva. Sedež marsikatere sedežnice je – ne boste verjeli – ogrevan, vanj pa se pogreznete, kot v domači fotelj. Večerne zabave se vrstijo v vseh smučarskih kočah, kot tudi v vaških zabaviščih. Če ste dan zaključili na smučišču in pri tem popili preveč kuhancev, vas prijazno zapeljejo v dolino. Seveda si ne želijo, da se polomite, saj potem vas naslednji dan ne bo več k njim. Ljudje so prijazni, pomagajo, rešujejo.
Ker poznajo posel, ki mu pravimo turizem, ker vedo, da bodo le tako dobro živeli. Ker morajo v dobrega pol leta zaslužiti za celo leto, ker ne računajo na pomoč in subvencije drugih. Ne stokajo in ne jokajo, ker imajo jasno vizijo in iste cilje.
In kako je pri nas? Žalostno. Namesto, da bi Madžari, Slovaki, Hrvati prihajali k nam na zimske počitnice in smučarijo, se peljejo skozi ali nas obidejo. Če smo pred desetletji še imeli ugled smučarske dežele, je danes gotovo nimamo več. Neprijazne cestne povezave, že desetletja enako neurejena parkirišča, na katerih se v blatu obuvamo v smučarske čevlje, čaji in kuhanci v plastičnih kozarcih, da o hrenovki, kranjski, nekaj  balkanskih specialitetah, pa kakšni jedi »za na žlico« niti ne izgubljam besed. Tudi šole preproste človeške prijaznosti naši smučarsko turistični delavci niso obiskovali. Pa tako malo je treba. Kakšen obisk pri sosedih, kar bi naš svet postavilo v nove okvire. Kritičen pogled na to, kar ustvarjamo in kar bi v resnici zmogli. Predvsem pa nam manjka zmožnost preseganja individualnih interesov.

Smo res premajhni, da bi lahko delovali kot uspešen tim? Razmislimo.

Tagged Darinka Pavlič Kamien, gvin.com, Hrvati, kolone, Madžari, Slovaki, Slovenija, slovenska smučišča, smučarske koče, smušišča

Veselje in žalost. Morem in ne zmorem. Teorija in praksa. Individualno in timsko. / Darinka Pavlič Kamien, vodja službe za odnose z javnostmi, Telekom Slovenije

Naša preljuba domovina je vir najbolj srečnih in navdihujočih doživetij in trenutkov. Žal tudi izjemno žalostnih, zaskrbljujočih, tudi ponižujočih.

Srečni dogodki so praviloma povezani z našimi povsem zasebnimi uspehi, intimnimi trenutki, kot so diploma, poroke, rojstva otrok, prvi koraki, družinske obletnice, praznovanja, novo stanovanje ali hiška, nova služba, svoje podjetje….prvi ljubljanski polmaraton in podobno. Te trenutke praviloma kreiramo in usmerjamo sami. Zanje se potrudimo, jih organiziramo, se zavzamemo, treniramo, garamo, cepamo in se pobiramo. A imamo cilje, ki se jih trudimo doseči. In uspemo. Individualno gledano, smo gotovo narod uspešnih posameznikov.

Kaj pa skupinsko, kot narod, kot država? Žalosti in skrbi pa nas brezposelnost, ponižujoč odnos do delavcev ali podizvajalcev, ki ne dobijo plačila za svoje delo, kar očitno dopušča naša slabo zapisana zakonodaja, skrbi nas upadanje gospodarske moči, birokracija, ki ovira prožnost in potrebno dinamiko, izguba vrednot, ki se najbolj manifestira skozi najbolj ugledno institucijo, to je naš parlament in tudi celotno politiko.

Žalosti nas delitev na te in one, drsenje naše države na skorajda vseh lestvicah in preglednicah. Žalostijo nas neučinkovitost, ukvarjanje z nepomembnimi stvarmi in brezbrižnost do nujnih, prednostnih tem. To pa je skup težav, na katere kot posamezniki neposredno nimamo vpliva. Ustvarjajo in upravljajo jih drugi. Vsaj zdi se nam tako. Smo zato narod luzerjev?

Zakaj človek, ki lahko v zasebnem življenju kreira srečne trenutke, uspeh, zadovoljstvo in napredek, ni sposoben tega prenesti v delovanje skupine. Teorija nas uči, da je timsko delo praviloma uspešnejše od individualnega. Prinaša več znanj, širši pogled na tematiko, vnaša več energije in celotnega človeškega kapitala v projekt, zato praviloma dosega boljše in višje cilje. Timsko delo je maksimalni prispevek vsakega posameznika v ekipi, ki k skupnemu cilju prispeva tisto, kar najbolj obvlada, drugi pa ne, in zaradi česar je del ekipe.

Kje za vraga se v našem »državnem« življenju ta teorija zalomi. In predvsem zakaj? Smo res narod, ki je sam sebi največji sovražnik? Zaskrbljujoče je namreč, da ne znamo častiti in se veseliti uspehov drugih. Izjema so športni uspehi. Vidimo in cenimo le svoje dosežke, če pa jih doseže kdo drug, naj ti ne bodo večji in boljši od naših.Ali torej k narodovemu timskemu delovanju vsak posameznik ne daje dovolj tega, kar obvlada, ker bi to raje obdržal zase?Ali v narodovem timskem delu iščemo preveč širok skupen imenovalec, ki na koncu ne koristi nikomur?Kdaj si bomo končno znali odgovoriti na ta vprašanja, da nam bodo odgovori pokazali pravo smer?

Nekdanji ameriški predsednik J.F.K. je rekel: »Ne vprašaj se kaj lahko država stori zate temveč kaj lahko ti storiš za državo«.

Velja za vse nas – od politikov in javnih uslužbencev, do vsakogar od nas. Samo prispevek vsakogar od nas lahko premakne stvari.
Zato prispevajmo in premikajmo.

Tagged brezposelnost, cilji, Darinka Pavlič Kamien, gvin.com, pozitivizem, športni uspehi, timsko delo, uspehi

Bruselj, moj …dom? / Rok Klančnik, direktor slovenskega turističnega predstavništva za Beneluks in Francijo, Bruselj.

Kako se vidi Bruselj iz Slovenije? Verjetno tako, kot včasih Beograd. Kakšnega jurja kilometrov oddaljena prestolnica, kjer so velike hiše in stekleni stolpi Evropske unije.

V svojem prostem času naj bi bil Bruselj tudi prestolnica kraljevine Belgije, za katero se zdi, da bi jo menda nizozemsko govoreči radi razdelili na dva dela, francosko govoreči pa o tem nočejo niti slišati. Nekako tako?

A iz Bruslja se Bruselj vidi povsem drugače.
Predvsem … zdi se mi, da to mesto na krčevit, včasih malo zmeden način išče svojo lastno identiteto. Ne razumite me napak. Nekoč jo je že imel. To je bila identiteta majhne državice, ki pa je bila lastnica ogromne kolonije Kongo v srednji Afriki. S krvavim denarjem od dela zasužnjenih si je zidala palače in avenije, med prvo svetovno vojno krvavela, kasneje pa niti ne več tako. Na prestopu iz 19. v 20. stoletje je postala poznana kot – poleg Dunaja, Rige, malček tudi Ljubljane – mesto secesije, art nouveauja oziroma Jugendstila.

Kaj pa danes?

V Bruslju živi milijon ljudi, ki si večinoma želijo, da bi Belgija zmogla toliko strpnosti in soglasja, da bi kot enotna država preživela še kakšno stoletje. Nemara je njegovih prebivalcev še mnogo več, saj nihče ne more prešteti nezakonitih priseljencev iz Magreba in francosko govorečih podsahelskih afriških držav. Tu je pol Maroka, Alžirije, Burundija, Ruande, nekaj Senegala, tu so cele vasi, cele doline trpečega Konga … dobesedno v sosednji ulici od naše četrti, ki ji rečemo Eurovillage. Tu živi kajpak tudi 40 tisoč državljanov Evropske unije, od Azorskih otokov do poljsko-beloruske meje in dol do grških vasi v Turčiji.

Bruselj išče svojo istovetnost skozi ljubezen  do piva – kar okrog 500 vrst jih je v Belgiji in prav vse lahko pokusite tu. Vina nimajo kaj dosti – Napoleon je požgal vse vinograde, saj se med trto ni dalo bojevati.
Bruselj išče svojo istovetnost skozi ljubezen do čokolade – bogve sicer zakaj. Ampak belgijska čokolada, pravijo, je najboljša na svetu.

Bruselj išče svojo istovetnost skozi ljubezen do hrane – belgijski je pomfri, ki ga Američani tako narobe imenujejo »french fries«, saj vsak otrok ve, da so »frites« (tako v francoščini, kot tudi v nizozemščini) tako belgijski kot vitlof ali brstični ohrovt (Brussels sprouts), pa omamno dišeči vaflji, črne školjke, kuhane v vinu, s stebelno zeleno …

Bruselj išče svojo istovetnost skozi ljubezen do glasbenikov in igralcev – vsakdo ve, da je Jean Claude Van Damme Belgijec. To so tudi znameniti romski Django (Jean Baptiste) Reinhardt, Plastic Bertrand (Ca plane pour moi), Adolphe Sax (izumitelj saksofona), Jacques Brel … zaboga, celo Vaya con Dios so Belgijci!

No, tu sem tudi jaz, že pet let in tri mesece.  Prej pa sem bil štiri leta in štiri mesece v Madridu …

Bruselj … moj dom?

Hmm … vsak dan glasneje slišim, kako me kliče Triglav …

Tagged belgija, belgijska, Bruselj, dom, Evropska unija, gvin.com, hrana, priseljenci, Rok Klančnik

Dobrodošli na prenovljeni spletni strani GVIN.com!

Spoštovani!
Gvin.com bo v jesen vstopil z novo in prenovljeno podobo ter iskalnikom. Prepričani smo, da vam bo še naprej na hiter, učinkovit in preprost način omogočil pregled nad celotnim slovenskim trgom.
Še bolj prijazni uporabnikom Beri več

Tagged brezplačni iskalnik podjetji, gvin.com, Prenovljen Gvin.com

SEO Powered By SEOPressor

Warning: Unknown: open(C:\Windows\TEMP\\sess_b8ccpdgpmoqm6905qc8ceedle1, O_RDWR) failed: Invalid argument (22) in Unknown on line 0

Warning: Unknown: Failed to write session data (files). Please verify that the current setting of session.save_path is correct () in Unknown on line 0