Studio ModernaGVIN.com | GVIN.com

Vstopna točka za naše naročnike

Za prijavo v Gvin sistem kliknite na gumb

Brezplačen iskalnik

Za brezplačno iskanje podatkov vpišite ime podjetja, ustanove, naslov, davčno ali matično številko.
Podjetja Spletna stran

Studio Moderna

Varčevanje ali rast? / Duško Kos, Izvršni direktor in direktor prodaje, Studio Moderna

Iztrošenost modelov. Jalovost gospodarsko-političnih elit. Varčevanje kot uvod v novo varčevanje.

Po uspešno zaključenih pogajanjih glede super varčevalnega paketa morda ni odveč, prav zaradi rezultata pogajanj in referendumskih obetov,  preveriti, kako navidezna je dilema: varčevanje ali rast?

Kot je Franček Drenovec že večkrat, žal vse premalo opaženo, zapisal, sta se naša produktivna baza in izobraževalni model, ki jo je vzpostavil, in na katerem se je razvijala, iztrošila. Po prehodu s štiriletnega na dvanajstletno izobraževanje smo že pred tranzicijo obstali in ključen »produkcijski faktor« v tranziciji je bilo pač povečevanje intenzivnosti dela. Največji delež rasti zadnjih let pa je generiral sposojeni denar.
Zato niti ni čudno, da se večina razprav vrti okoli plač kot ključnega elementa mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. In okoli stroškov sociale, izobraževanja, znanosti, zdravstva in kulture kot področij prerazkošnega trošenja.
Vemo torej kako in kje bomo varčevali in kot da smo se nekako sprijaznili, da je naše mesto v mednarodni delitvi dela – čudovita deželica med morjem, Alpami in Panonsko nižino z absolutno malo plačano delovno silo, razgrajeno socialno državo, osiromašenim javnim šolstvom, podhranjeno in povprečno znanostjo, plačljivim zdravstvom in zasebno sponzorirano kulturo.
In kot da so nas v ta položaj  v mednarodni delitvi dela pripeljale previsoke plače in previsoki stroški vseh naštetih dejavnosti.
Izvorni problem pa je seveda povsem drugje. Je v nesposobnosti naših tranzicijskih gospodarsko-političnih elit (vsa čast izjemam – globaliziranim podjetjem, ki so ohranila kompetenčne centre v Sloveniji ), ki niso znale organizirati in razviti produkcijskih dejavnikov ( vključno s šolstvom ) za to, da bi razvijali, proizvajali in tržili izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. Je v njihovi nesposobnosti učinkovito upravljati javne storitve in javne politike, še posebej izobraževati mlade in nekoliko starejše.
Potem te iste gospodarsko-politične elite, ki so v času konjunkture sprivatizirale dobičke, izgube pa uspešno socializirale, pripravljajo varčevalne ukrepe, s katerimi bodo zabetonirale iztrošeno podstat deleč v prihodnost. Bolje bi bilo reči daleč v preteklost, v civilizacijsko regresijo.
Zato ne moremo pohvaliti umika najbolj radikalnih predlogov povezanih z varčevanjem v javnem sektorju.
Tako zamišljeni ukrepi in rezi ne bi bili smeli biti niti pogajalski zastavek. In tudi druga stran bi  jih ne bila smela sprejeti kot pogajalski zastavek. Nasprotno bi morala zahtevati resno, temeljito analizo funkcioniranja teh politik in podsistemov, njihovo temeljito in odgovorno reformo.
S tem bi šele pokazala, da se je osvobodila ujetosti v  paradigmo, ki se je izpela.
Toda to pomeni zahtevo po artikulaciji razvojnih politik na vseh področjih. To pa je očitno za nas prevelik zalogaj. Žal že vrsto let. Razprava o varčevalnih ukrepih je pokazala, da je usmeritev v varčevanje res večinska. In da osnove za rast, ki bi bila drugačna od nizkih plač, pravzaprav ne vidimo. Nobena resna družbena sila je še ni začrtala.
Tudi zato si vsi tisti, ki govorijo o rasti kot naslednji fazi po varčevanju, lahko privoščijo razkošje, da ne povedo, na čem bo ta rast temeljila, kaj jo bo poganjalo.
Spet novo varčevanje?

Tagged dobiček, Duško Kos, gospodarstvo, izobraževalni model, izobraževanje, Izvršni direktor in direktor prodaje, kultura, plače, produktivna baza, stroški, Studio Moderna

Utopije v zaslonih / Duško Kos, Izvršni direktor in direktor prodaje, Studio Moderna | zasloni

Duško Kos

Duško Kos, izvršni direktor in direktor prodaje, Studio Moderna

Upanje in nekoliko strahu. Igre številk in pričakovanj. Gospodarji in sužnji. Pirati osvobajajo.

Obe utopiji – tako Orwellovo 1984 kot Huxleyev Krasni novi svet druži ena perspektiva človeštva. Kakor se svet vrti, je seveda 1984 bliže uresničljivosti, kot se je zdelo pred leti.
Morda tudi zato, ker se je daljnega 1984 dejansko zgodila predigra revolucije.  22. januarja je bil prvič in edinkrat v najelitnejšem možnem terminu – med finalom ameriškega nogometa – predvajan znameniti oglas za Apple Macintosh. Predvajan je bil sicer že v decembru 1983 ampak pustimo simboliki in domišljiji prosto pot. Orwellovi dediči so, zanimivo, v oglasu prepoznali kršitev avtorskih pravic, zato kasneje ni bil več predvajan na TV – kakšna temna pega se še najraje najde tudi ob začetkih najsvetlejših karier in prebojev.

Kakorkoli že, takrat je  v naša življenja resno vstopil  še drugi zaslon.

Prvi – televizija-  je bil že nekaj časa udomačen del dnevne sobe in je bil povezan predvsem z zabavo. Spremenil je način preživljanja prostega časa, oglaševalsko industrijo in žurnalizem, ni pa dramatično posegel v ustroj sveta.

Drugi zaslon pa je! Uvršča se med epohalne prelomnice v zgodovini človeštva, kot so recimo ogenj, smodnik, para, elektrika….Potem se jima je pridružil še tretji – mobilni telefon, in četrti – manjša, mobilna tablična verzija.

Ker je za vsako podjetje – osnovna lekcija iz tržne ekonomije – najboljša konkurenca monopol, je tržni boj ne le med ponudniki zaslonov istih dimenzij, ampak morda še bolj v tekmi,  koliko zaslonov bomo obvladovali. Tri ali dva? Enega velikega in enega manjšega? Več kot je zaslonov, večjo izbiro imamo in večje so možnosti za konkurenco. Danes se pred našimi očmi odvija zgodovinska tržna bitka s koliko zasloni si bomo poenostavili življenje.
In če gre pri velikem zaslonu za iskanje formule prevlade s samopostrežnostjo vsebin, ki so pogosto povezane s krvjo ter znojem, skratka s klasičnimi igrami v odsotnosti kruha, gre pri vseh ostalih za samouresničevanje skozi zaslone. Povezave velikega zaslona z ostalimi ( Facebook, Shazam ) ustvarjajo povsem nove dimenzije engagementa. Povsem se bomo ekranizirali! Končno  se bomo osvobodili realnih spon in zadihali virtualnost s polnimi pljuči!

To veliko osvobajanje potencialov, skrajševanje časov in izničevanje razdalj ima neštevilo razsežnosti. Preveč se ukvarjamo s tem, kaj vse in koliko tega bomo plačevali z zasloni, koliko bomo plačani in kako bomo plačali za prepustitev zaslonom. Zastonjskega kosila tudi tu ni.

Eno zanimivejših torišč te tekme je vse, kar se dogaja na relaciji med spoštovanjem zasebnosti, varovanjem osebnih podatkov in neverjetno sproščenim odstiranjem zasebnosti v družabnih medijih. A naj bo to  izziv za kdaj drugič.
Za danes je bolj ključen prepogost spregled stare dialektike sužnja in gospodarja.
Lahko jo strnemo tudi v vprašanje – koliko zaslonov nas bo obvladovalo?

p.s.
Ali pa so danes prav Pirati tisti pravi znanilci sproščanja emancipatoričnih potencialov, ki so široko zaklenjeni v zaslonih? Kje so še drugi?

Tagged družbena omrežja, družbenih omrežij, Duško Kos, Izvršni direktor in direktor prodaje, Krasni novi svet, računalnik, številke, Studio Moderna, televizija, TV; Facebook, upanje, utopija, utopije, virtualnost, virtualnosti, zasebnost, zasloni, zgodovina človeštva

Iluzija dna / Duško Kos, Izvršni direktor in direktor prodaje, Studio Moderna

Iluzija

Duško Kos

Črke in retro. Sploščenost in boj za »staro pravdo«. Španska mladina in kitajski delavci.

Ob začetku gospodarske krize, ki je eden od simptomov  velikega preurejanja svetovnega kapitalizma, so analitiki in prognostiki s prispodobami črk napovedovali razvojne krivulje – V je bil sorazmerno kmalu odpisan, W se je v nekem trenutku zdel možen, pa tudi U ni prav dolgo zdržal. Nekoliko bolj črnogledi – danes bi rekli realisti – pa so že zgodaj opozarjali, da je/bo kriza trajno stanje in so  že na začetku žal pravilno stavili na L.

Vprašanje, vsaj z zornega kota nekaterih nacionalnih ekonomij, v kolikor o njih lahko še govorimo, oziroma z zornega kota nekaterih demografskih kategorij pa je, ali ni »j« natančnejša ilustracija tega, kar se dogaja in kar nas čaka?
Seveda pa je tudi v ta »navzdol in nazaj« vgrajen nevaren spregled. Sama številčna primerjava padca BDP ali razpoložljivega dohodka gospodinjstev na leto 2004 ali 2002 pove le pol resnice. Druga polovica, večinoma spregledana, je povezana z nekaj dejstvi, ki postavljajo padec v povsem drugo luč.
Najprej gre za sploščitev družbe oziroma koncentracijo na eni strani enormnega bogastva in na drugi strani revščine, ki so jo vsi krizni procesi izredno pospešili. Tolikšnih razlik, ki so tako trdno zacementirane, pred desetimi leti ni bilo – pa tu ne govorimo le o Sloveniji. Drugič gre za s tem povezano dostopnost virov in možnosti vertikalne družbene promocije in tretjič gre za družbeni naboj in energijo, ki sta bila pred leti usmerjena v rast in razvoj, danes pa se strah in negotovost še nista preobrazila v spreminjevalen dejavnik, ampak sta usmerjena v ohranjanje tega, kar nam je še pred časom predstavljalo civilizacijsko samoumevnost.Po eni strani je, seveda, zanimivo to, da so že ta prizadevanja videti prav radikalna in skoraj revolucionarna, po drugi strani pa tudi, kako odločno se, vsaj pri nas, v imenu protikriznega prestrukturiranja nove elite lotevajo sprememb tudi na področjih, kjer so materialni učinki obratno sorazmerni s simbolnimi. To še najbolj nazorno kaže resnično »bistvo« protikriznega preurejanja.
Pesimistični scenarij »navzdol in nazaj« je torej povratek v čase, za katere se nam je zdelo, da jih naša generacija ne bo več videla, saj jih tudi dejansko ni doživela. Dogajali so se pred nami, če pa so že potekali v istih obdobjih, smo jih razumeli kot razvoj ali vključevanje manj razvitih in nerazvitih v svetovno gospodarstvo. Vsaj nekateri od teh delov sveta – hitro rastoče nacionalne ekonomije -  predstavljajo danes motor globalnega gospodarstva.
In za to prilagajanje motorjem globalnega gospodarstva gre. Če se je še pred časom zdel edini scenarij, da bo kitajski delavec dohiteval –ostanimo v EU – portugalskega in slovenskega, ta dva francoskega, ta nemškega in ta skandinavske, sta  kriza in boj s krizo te iluzije raztreščila v prafaktorje.

Življenje v ekonomiji z ničelno rastjo bo, kot kaže, nekoliko drugačno, kot smo si predstavljali. In tako bo tudi dno krize drugačno. Ne bo tisti včeraj, ki se ga spominjamo, ki ga poznamo, ki se nam je zdel še nekako znosen.

Ali kot pravi madžarski filozof Gaspar Miklos Tamas: »Sistem sprejema ljudi, ki so pridni, mladi in prožni. Kdor se upira tem merilom, se upira naravni ureditvi.«

Je v tej perspektivi torej naraščanje stopnje brezposelnosti med špansko mladino le iskanje tistega magičnega odstotka, pri katerem bodo pripravljeni delati za plače, ki so bliže kitajskim kot nemškim?

In je dno le iluzija?

Tagged bogastvo, delavci, Duško Kos, ekonomija, globalno gospodarstvo, gospodarska kriza, gvin.com, mladina, negotovost, padca BDP, padec BDP, razvojne krivulje, Slovenija, Studio Moderna, svetovnega kapizalizma, svetovni kapitalizem

SEO Powered By SEOPressor

Warning: Unknown: open(C:\Windows\TEMP\\sess_ut9l2i5387i2ub2s4rohq22d06, O_RDWR) failed: Invalid argument (22) in Unknown on line 0

Warning: Unknown: Failed to write session data (files). Please verify that the current setting of session.save_path is correct () in Unknown on line 0